Belgijski parlament je zaključil s prenosom direktive o avtorskih pravicah v svojo zakonodajo. Kot ena od trinajstih preostalih držav, ki so zamujale z izvajanjem, se je Belgija zavedala pritiska Evropske komisije, ki je nedavno naredila drugi korak v postopku za ugotavljanje kršitev. AEPO-ARTIS in 650.000 izvajalcev, ki jih predstavljajo njeni člani, se zahvaljuje Belgiji za način, kako je implementirala direktivo, s prilagoditvijo svoje obstoječe zakonodaje, da bi zagotovila boljšo zaščito izvajalcev in avtorjev v spletnem okolju.

Bolje pozno, če je bolje!

Člen 18 direktive o avtorskih pravicah zavezuje države članice, da zagotovijo, da so avtorji in izvajalci, kadar licencirajo ali prenesejo svoje izključne pravice za izkoriščanje svojih del ali drugih predmetov, upravičeni do ustreznega in sorazmernega plačila. Čeprav imajo države članice svobodno uporabo različnih mehanizmov, da bi to načelo uveljavile, se je večina doslej omejila na dobesedno kopiranje besedila 18. člena. Ta pristop "poti najmanjšega odpora" ne upošteva besedila v direktivi, da je hiter tehnološki razvoj omogočil, da so se pojavili novi akterji z novimi poslovnimi modeli. 

Ob upoštevanju tega je predlog, ki ga je belgijska vlada predložila Parlamentu, vključeval dodatno pravico do plačila za uporabo glasbenih in avdiovizualnih del tako imenovanih ponudnikov storitev spletne izmenjave vsebin (OCCSP). Takšna pravica bi izvajalcem in avtorjem omogočila, da pobirajo plačilo neposredno od platform, kot so Youtube, Twitch in TikTok, prek svoje kolektivne organizacije. Člen 17 direktive o avtorskih pravicah uvaja obveznost plačila za te nove vrste poslovanja. S to izbiro Belgija sledi nemškemu precedensu in zagotavlja, da se del tega novega toka prihodkov neposredno razdeli izvajalcem in avtorjem.

Med razpravo v parlamentu je ta izbira sicer dobila široko podporo, a so jo nekateri vseeno kritizirali, saj je bila preveč omejena, ker komercialne platforme za pretakanje, kot so Netflix, Spotify in Disney+, saj ne spadajo v nabor platform z obveznostjo za plačilo. Takšna pravica že obstaja v omejenem številu evropskih držav in se je izkazala za učinkovito krepitev položaja izvajalcev in avtorjev. Zato je bil vložen in odobren amandma za uvedbo druge dodatne pravice do plačila, ki zagotavlja, da morajo tudi te platforme odslej plačevati nadomestilo, ki se neposredno razdeli izvajalcem in avtorjem preko njihovih kolektivnih organizacij.

Christophe Van Vaerenbergh, generalni direktor PlayRight, belgijske kolektivne organizacije, je zelo zadovoljen s končnim besedilom: »PlayRight pozdravlja sprejetje belgijskega zakona: to je novo obdobje za sorodne pravice in jasno priznanje, da samo neprenosljiva pravica do plačila zagotavlja zadostno in pravično zaščito glasbenikov in igralcev v digitalni dobi.«

Izpodbijan z izjavami glasbenih producentov, ki so izbire te zakonodaje povezovali s koncem vseh glasbenih dejavnosti v Belgiji, je minister za gospodarske zadeve Dermagne zagovarjal izbiro: »Dodajanje pravic do nadomestila za spletno izkoriščanje je bilo narejeno na zahtevo izvajalcev,« je dejal. »To jim daje pooblastila za učinkovito prejemanje plačila in med prihajajočim belgijskim predsedovanjem EU leta 2024 si želimo prizadevati za posplošitev tega sistema v EU.«

»Edini izgovor za zamudo pri tej implementaciji je iskanje najboljših dodatnih ukrepov za zaščito izvajalcev v spletnem okolju, od katerega so vse bolj odvisni," pravi Ioan Kaes, generalni sekretar AEPO-ARTIS. »Ti dve določbi označujeta najbolj celovito in učinkovito izvajanje 17. in 18. člena direktive o avtorskih pravicah doslej. So model, ki bi ga lahko sprejelo 12 držav, ki še niso opravile prenosa, in dokazati tistim, ki so se odločili za dobesedni prenos, da je doseganje ciljev direktive pomembnejše od doseganja njenega roka,« dodaja.