Alfi Nipič je legenda. V karieri je posnel številne pesmi, ki jih ljudje pojejo kot ponarodele. Glas o Sloveniji je uspešno širil tudi z Avseniki v tujini, letos pa praznuje 55. obletnico ustvarjanja. Lani je prejel nagrado zlata piščal za življenjsko delo in tokrat je bil, v luči prihajajoče podelitve, ko bo podelil nagrado novemu nagrajencu, naš sogovornik.

Kaj počnete te dni?
Pričenja se poletna sezona, z njo pa prireditve na prostem. 5. decembra bom praznoval 55. obletnico ustvarjanja. Ne bom je praznoval na enem koncertu, temveč za vsakih pet let pripravljam malo večji koncert.

Lani ste prejeli Zlato piščal za življensko delo. Kaj vam je to pomenilo?
Ko delamo nekaj, čemur smo posvetili življenje, tega ne počnemo za nagrade. Imam čez 120 posnetkov zabavne glasbe, 350 posnetkov narodnozabavne glasbe z Avseniki, pa še kakšnih 100 svojih. Temu sem posvetil 55 let življenja. Življenje se zgodi, na koncu pa ostanejo spomini, slike in posnetki. Oktobra bom izdal življenjepis, v katerem bo okrog 100 fotografij, saj želim to, o čemer govorim, argumentirati. Če bom zapisal, da sem bil tri dni v družbi s Shirley Bassey na nemški televizijski oddaji, želim to podkrepiti s fotografijo. Ko pa nagrado dobiš, je to nek trenutek, ko vidiš, da tega ne delaš tjavendan temveč si bil opažen in je to pri ljudeh ostalo.

Ustvarjali ste v zlatem obdobju slovenske glasbe. V kakšni kondiciji je po vašem mnenju slovenska zabavna glasba danes?
Do nje se obnašamo mačehovsko. V Sloveniji je čez sto radijskih postaj, slovenska glasba pa je v položaju, ki si ga ne zasluži. Slišimo več hrvaške kot slovenske glasbe, obratna situacija pa se na Hrvaškem niti slučajno ne more zgoditi. To je velika napaka in škoda za slovenski jezik. Vedno govorimo “Slovenščina, Slovenščina, Slovenščina!”, ta pa nato v glasbi izgine. Za glasbo pravim, da je ena prijetna življenjska kulisa, ki nas spremlja vsak trenutek. Ponekod v tujini še tujo glabo pojejo v domačem jeziku.

Podeljujemo tudi Zlato piščal za naj novinca. Kaj svetujete mladim glasbenikom?
Naj ne bo v glasbi na prvem mestu tuj jezik. O tem se lahko prepričajo v drugih državah. Naj jim bo Slovenščina v ponos. Ni važno, če igrajo rock, jazz ali narodnozabavno. Naj se spomnijo, kdo so njihovi starši, kaj je njegov materni jezik. Če je komu nerodno peti v Slovenščini, je v zmoti, saj ponižuje samega sebe. Slovenci se še vedno pogovarjamo v našem jeziku. Žal mi je, da so na jezik najbolj ponosni tisti Slovenci, ki živijo daleč stran od domovine. Ko pojem slovensko v Ameriki, Kanadi ali Avstraliji, ljudje vstanejo in imajo solzne oči. Spomnijo se, od kod prihajajo in imajo spoštljiv odnos do domovine, jezika in sonarodnjakov. Če se ne bomo tega zavedali, bo tista glasba, ki nam pripoveduje in poje v materinem jeziku, izginila.