Intervju ob 55. obletnici ustvarjanja

Pesem silvestrski poljub je lani praznovala 45 let. Ste jo od izida zapeli vsako leto?
Da, lahko rečem, da vsako leto vsaj stokrat in če sedaj to pomnožite s petinštirideset, je to kar velika cifra.

Vam je kdaj začela presedati?
Ne. Glasba je v življenju ena lepa kulisa, za katero ne moreš reči, da ti gre na živce, razen če rečeš: “Ta zvrst glasbe mi ne odgovarja in mi ni všeč.” Nekateri imajo radi zabavno glasbo, nekateri resno, nekateri jazz. Človek, ki ima rad glasbo in je že sodeloval v določeni zvrsti glasbe, težko reče, da mu nekaj preseda. Določene pesmi ne prepevaš vsak dan cel dan. Pojavlja se v določenih trenutkih. Zelo groba beseda bi bila, da ti glasba preseda. Ne poznam takšnega človeka.

Danes se po radiu vrti veliko “hitov”, ki že po nekaj tednih utonejo v pozabo. Poljub in druge vaše skladbe so po desetletjih še vedno aktualne. V čem je skrivnost?
V glasbenem žargonu te pesmi imenujemo “evergreeni”, večno zelene melodije, ki so nekaj posebnega. Poznamo jih v vsaki zvrsti, naj bo to v resni glasbi, rocku, popu. Evergreeni so res nekaj posebnega, ker ostajajo. Evergreenov je ogromno, v svetovnem merilu in tudi v slovenskem. To bi lahko rekli tudi za pesem “Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj”. Tudi ta pesem bo ostala večno zelena melodija. Zdi se mi, da bo tudi Silvestrski poljub ostal eveergreen meseca decembra, ker marsikaterega človeka spominja na določene trenutke, ko je doživel ob tej pesmi nekaj prijetnega. Ta kulisa mu nato tiste prijetne trenutke obarva.

 Ste že med snemanjem pesmi slutili, da bo evergreen?

Ne. V svojem življenju nikoli nisem ničesar načrtoval, tudi svojega načina življenja ne. Sem pač takšen človek, da vse jemljem sproti in so mi bile vedno najbolj všeč nepredvidene stvari, tiste, ki se same zgodijo. Če konkretno načrtuješ občutke in kariero, se to velikokrat izjalovi in ostane samo eno veliko razočaranje. Za to sem bil, hvala bogu, prikrajšan.

Torej ni nekega recepta, kako napisati pesem, ki bo aktualna več desetletij?
Ne, to je nemogoče. Napišeš lahko pet pesmi, za katere misliš, da bodo postale popularne, pa se to ne zgodi. Nato pa narediš nekaj slučajnega in tisto vzklije. Tako je tudi s Silvestrskim poljubom. Niti v sanjah si nisem zamišljal, da bo ta pesem tako dolgo ostala med ljudmi. Nekaj takega, kar ostane, je težko načrtovati. Še slikarju in kiparju, ki mislita, da sta naredila nekaj posebnega, se zgodi, da ljudje vzljubijo kakšno njuno delo, ki se jima ni zdelo nič posebnega.

V mladosti ste študirali tekstilstvo. Je bila spontana tudi odločitev, da ne boste peli ob službi, ampak da boste petju posvetili ves svoj čas?
Res je. Vpisan sem bil že na višjo tekstilno šolo, potem pa me je nekako potegnilo v glasbo. Veselje sem imel do nje. Obiskovati sem začel tudi glasbeno šolo pri operni pevki gospe Končičevi, ki me je popeljala skozi osnove vokalnega ustvarjanja. Tam sem se učil tudi resne glasbe, a bolj me je vleklo k zabavni glasbi, tako da sem se po treh letih študija odločil za to zvrst.

Danes mladi glasbeniki marsikje igrajo za drobiž ali celo brezplačno, kar otežuje napredek njihove kariere. Kako je bilo takrat?
Takrat ni bilo niti drobiža. Ampak če imaš do neke stvari veselje, boš to delal, tudi če ni drobiža. V glasbi in marsikaterem drugem poklicu, ki ga rad opravljaš, ne gledaš le na finančni učinek, saj to delo od začetka opravljaš kot hobi, šele nato lahko iz njega nastane poklic. Tudi sam sem začel tako, nato pa sem se skoraj nevede znašel med profesionalci. Od lanskega 5. decembra teče že petinpetdeseto leto, odkar se profesionalno ukvarjam z glasbo.

Se spomnite svojega prvega nastopa?
Moji prvi nastopi so bili na raznih proslavah na srednji tehnični tekstilni šoli, moj prvi medijski nastop pa je bil na Radiu Maribor, kjer me je spremljal pianist Ivo Meša, tudi Mariborčan. Takrat so mlade talente ob nedeljah s klavirjem v živo spremljali v oddaji Nedeljski feljton, ki je bil med Štajerci zelo popularna oddaja

Danes ima skoraj vsakdo dostop do studia. Kako si v vaši mladosti kot novinec prišel do snemanja?
Danes nam elektronika omogoča, da ima lahko vsakdo studio doma v sobi. V moji mladosti pa je bil le en studio, in sicer Studio 14 na Radiu Ljubljana. Največ glasbe sem tam posnel z Big bandom RTV Ljubljana in manjšimi zasedbami. To je bil takrat edini studio v Sloveniji.

Kakšno glasbo ste peli takrat? Preden ste prišli k Avsenikom še niste peli narodnozabavne glasbe, kajne?
Pred prihodom v Ansambel bratov Avsenik sem posnel samo eno narodnozabavno pesem. Zapel sem jo v televizijski oddaji Mladi mladim, kjer sem jo prepeval v eni delovni brigadi. Takrat jo je slišal Slavko Avsenik. Narodnozabavno glasbo sem nato prepeval od leta 1973 le z Avseniki.

Avseniki so bili takrat evropske mega zvezde. Kako se spremeni življenje, ko prideš na tak nivo?
Življenje se spremeni za 150 odstotkov, saj se moraš popolnoma podrediti njihovemu načinu življenja. Mesečno smo imeli v nemško govorečih državah po 50 koncertov, vsak mesec smo nastopali najmanj dva do tri tedne. Ogromno je potovanja, ogromno si na cesti in po hotelih. Takšno delo me je precej utrudilo, zato sem po desetih letih želel nehati, a sem na prigovarjanje nadaljeval, saj bi se z mojim odhodom popolnoma spremenila vokalna barva ansambla. Ostal sem do leta 1990.

Veliko ste nastopali tudi za slovenske izseljence. Jih še obiščete?
Lani sem imel namen spet obiskati Ameriko in Kanado. Imel sem že pogodbo. Tja bi torej odšel že osmič, dvakrat pa sem bil tudi v Avstraliji. Zaradi bolezni sem moral turnejo žal preklicati. Se pa dogovarjam, da bi ta septembrski termin prestavil na sredino letošnjega leta. Obiskati jih je treba takrat, ko se pri njih kaj dogaja in v zimskem času se pri njih mogoče dogaja malo manj.

Kako sprejemajo slovensko glasbo? Negujejo slovensko kulturo?
Do slovenske glasbe imajo boljši odnos kot mi. Vedno pravim, da imamo premalo nacionalnega ponosa, da se v medijih sliši premalo pesmi v slovenskem jeziku. Če pogledamo naše sosede Hrvate, Italijane, Avstrijce ali Madžare, je pri njih materni jezik bolj prisoten v glasbi. Tu smo precej zadaj. Če bo šlo tako naprej, slovenske besede počasi v glasbi, ki se vrti na radiu, sploh ne bomo več slišali.

Je morda korak v pravo smer zakon o kvotah slovenske glasbe?
Sigurno. Če ne gre drugače, je treba materinščino nekako le obdržati. Navsezadnje smo Slovenci in če v svoji državi v glasbi ne slišiš več slovenske besede, potem je nekaj narobe. Ozrimo se naokoli. Na svetu ni države, ki bi vrtela več tuje glasbe kot domače. Zaradi tega se mi zdi, da smo v svetu nekaj posebnega.

Prenašajo izseljenci slovensko kulturo tudi na mlade?
Nekje mogoče malo več, nekje mogoče malo manj. Bilo je eno obdobje, ko je bilo v izseljenskih klubih vse manj ljudi, saj starejši umirajo, mlajši pa so manj prihajali. A v zadnjih letih se je število izseljencev po Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji zaradi krize spet povečalo, prav tako število teh klubov. Vsekakor je prijetno slišati slovensko besedo daleč daleč stran od doma. Tam slovensko glasbo sprejemajo povsem drugače. Zares so veseli, kadar pride kakšen slovenski glasbenik, saj s seboj prinese tudi del njihove domovine.

V življenju ste prejeli številne nagrade, med drugim tudi državni red za zasluge, lani pa še Zlato piščal za življenjske dosežke. Je pred vami še kakšna neizpolnjena želja?
Kot sem že prej omenil: jaz sem pač tak človek, da imam glede glasbe vedno nekaj v načrtu, nisem pa nikoli prepeval za nagrade. Vsaka nagrada je bila zame posebno presenečenje. Z Avseniki imam 14 zlatih plošč, vsaka pomeni milijon prodanih izvodov na nemško govorečem področju. Kljub temu na nagrade nikdar nisem računal, vedno so me presenetile. Pel sem, ker mi je to predstavljalo veliko veselje. Vsaka nagrada pomeni, da se ljudje strinjajo s teboj, da ti sledijo. Prihodnost? Trenutno imam napisane štiri pesmi, ki jih še nisem posnel. Te pridejo na vrsto letos ob moji 55. obletnici ustvarjanja. Izšla bo tudi biografska knjiga, plošča in seveda približno isto število koncertov, kot lani, tako doma, kot v tujini. Seveda tudi skok čez lužo, ki sem ga preložil. Čaka me torej precej izzivov in dela.