Na spletu je potekala podelitev že šestih slovenskih glasbenih nagrad Zlata piščal (zlatapiscal.si). 

Društvo Zlata piščal je ob sodelovanju strokovne akademije skozi pregled izjemno pestre domače glasbene bere leta 2019 razglasilo nominirance in nagrajence v petih kategorijah.

Nagrada za Album leta za Knjigo pohval in pritožb in za Izvajalca leta je odšla k skupini Dan D.

Pogovor z Nikolo Sekulovičem

Ali Dan D traja tako dolgo, da je repertoar ali nasploh življenjepis tako obširen, ali je kreativnost članov tako brezmejna?

Ljudje tega ne vedo, ampak Tokac lahko ustvari tudi več kot 200 skladb na leto. Ker pa Dan D albume izdajamo vsakih nekaj let, si lahko izračunate, za kakšno gmoto neizkoriščenega potenciala gre. O glasbi in kontekstih se tudi veliko pogovarjamo, zato imajo naši albumi vgrajene določene filtre in rdečo nit. Prvi, militantni in individualni zmore sprocesirati le kakšno petino Tokčevih skladb, skupinsko delo pa to zreducira na konkretno maso za gnetenje albuma, od katere končno podobo v izvedbi Dan D dobi le 15 do 20 skladb. Končni izbor je odvisen tako od individualnih stanj posameznikov kot od specifik skupinskega dela, pri čemer pa vsebine vendarle ne pozabimo pretehtati tudi v okviru širšega družbenega konteksta.

Ni tako zahtevno, kot zveni.

Po kom so bili Dan D in kdo vse je po Dan D?

Predzgodovina imena sega v drugo polovico ’90-ih let prejšnjega stoletja, ko je skupina še delovala pod imenom Mercedes Band. Kolikor vem, je Boris Bele kot prijatelj in predstavnik založniške hiše izpostavil nujnost spremembe imena, saj je skupina hitro napredovala in potrebovala tudi simbolno preimenovanje za premike v prihodnje.

Vsak album je posebna invazija, ki terja tudi svoje žrtve. Boris bi si boljše ime težko izmislil.

Ko vas dolgo spremljaš, dobiš občutek, da ste miselno nekaj stopnic nad izvajalci, ki torej vsaj na zunaj ne delujejo tako. Z vidika zaslužka pa se vprašam, če to drži. Se sprašujete tudi vi?

Brez skrbi, vsi smo zelo posebna bitja, tudi vi. Ko se z leti naučimo komunicirati, včasih pozabimo na te naše posebnosti, sploh na tiste, ki niso všečne na prvo žogo. Hkrati nam vsem grozi nevarnost otopelosti tudi za nekatere zanimive signale okoli nas. Za takšno otopelost lahko uporabimo tudi medicinski izraz – anestetik! Boj za estetiko pa je, nasprotno, angažiranje vseh čutil in čustev, izraz za živo in razburljivo. Življenje, a ne? Glasba je odlično orodje za nenehno soočanje in razčiščevanje notranjih zadev, z njo je bistveno lažje biti živahen in radoveden. Tveganje je pri tem sestavni del igre.

Da, denar tudi. Ko kdaj izpovemo, kako delujemo in koliko zares investiramo v naše zgodbe, so mnogi presenečen. Ni skrivnost - včasih smo za to početje nagrajeni, včasih kaznovani. Tudi kazen ima svojo ceno.

Kako je koronska pandemija vplivala na Dan D?

Za nami je zanimiva veriga dogodkov: nastopi v placu za vaje so nas leta 2018 počasi pripeljali do jesenskega albuma »Milo za drago« ter simbolnega nastopa na 25-i obletnici Izštekanih. V naslednjo pomlad smo vstopili z albumom »Knjiga pohval in pritožb«, nadaljevali z razkošnim koncertom v Križankah, zaključili pa z dvema intimnima koncertoma v Cankarjevem domu ter z glasbeno udeležbo v TV nadaljevanki »Jezero«. Marsikaj od naštetega smo zvozili mimo ustaljenih tirnic.

Letošnja pandemična pomlad in Andrej Karoli sta nas na novo iztirila in pomagala pri preizkušanju dela na daljavo. V treh mesecih smo se nove metode privadili, vmes z Robijem Bulešićem in Tango.si preizkusili 8D Audio tehniko v skladbi »Ne naredi mi tega«, spotoma pa uspeli posneti polovico novega albuma.

V živo se v kompletnem sestavu še nismo uspeli dobiti.

Skupaj z globalno spremembo doživljanja sveta in sploh vsega okoli nas, so se znotraj recimo temu glasbene industrije dobesedno zrušile hiše. Ne le hiše, vasi. Kdaj se lahko začne ponovno graditi?

Dan D smo se v zadnji dekadi malce umaknili iz prvih linij glasbene industrije, slišimo pa, da je hudo in iskreno upamo, da bo čim manj žrtev. S hišami sicer nimam izkušenj, a nekatere je menda smiselno obnavljati, nekatere pa najbrž treba porušiti in novogradnje začeti zidati na novih temeljih.

 Pri tem bi v ospredju rad videl predvsem nas, glasbenike, ki vendarle zagotavljamo osnovni gradbeni material.

Zagotovo se bo tudi znotraj te panoge zdaj marsikaj spremenilo.

V našem primeru ne prav veliko. Že vrsto let delujemo bolj skromno, z nekaj lastne infrastrukture smo si zagotovili vsaj del samooskrbe, bistveno smo zmanjšali število koncertov in temu prilagodili naše delovanje. Ko snemamo ali nastopamo, želimo to storiti pri polni zavesti in v polni moči, le tako lahko uspešno občujemo z ljudmi, ki so z nami pripravljeni deliti svoj čas in pozornost. Kot vsi zgledni državljani bomo seveda počakali, da se stanje stabilizira, prva priložnost za preizkus potrpežljivosti pa bo najbrž prav v našem placu za vaje. Vabljeni.

Ne morem se izognit vprašanju, kaj v tem času pomeni, če si glasbenik in celo živiš (vsaj v 50 %) od glasbe v Sloveniji, ali si to isto na primer v Angliji?

S tem vprašanjem drezamo v področje podjetništva, v katerem štejejo mnogi dejavniki, npr. osebne odločitve in ambicije ustvarjalcev, način timskega dela, izbira in dimenzije trgov, razmerja sil med proizvajalci, distributerji ter uporabniki vsebin, in podobno.

Ker so pri nas mnoga razmerja zamegljena, glasbenika trenutno nihče, vključno s politiko, ne dojema kot del gospodarske dejavnosti. Zato je toliko večja potreba, da se v sektorju razgalijo nekateri podatki.

Že nekaj časa izzivam s statistikami, iz katerih sam amatersko razbiram, da se na ugotovljivih področjih glasbene dejavnosti letno »zavrti« vsaj kakšnih 125 milijonov evrov. Iz teh podatkov trudoma sklepam še na dodatnih 100 tesno povezanih milijonov. Iz teh dveh številk si upam ugibati na še okvir dodatnih 200 milijonov. Če te špekulacije držijo, se v širši kombinaciji glasbe in denarja pri nas letno »obrne« okrog 450 milijonov.

Težka številka za glasbenika, ki je vajen razmišljati v kontekstu individualnega honorarja za špil. Če gre res za takšne številke, potem naša branža ni v poziciji berača, na katerega lahko pljune vsak mimoidoči, temveč gre za resen del gospodarstva. Ne se hecat.

Trg je zadosti velik za profesionalizacijo, tudi v trdih časih, le bolj se bo treba potruditi pri razumevanju učinka in vrednotenja našega dela, s čimer se bodo spremenila tudi razmerja sil na trgu. Ne bi bilo prvič, poglejte samo obseg in vire možnih prihodkov, ki so se v Sloveniji temeljito spremenili v zadnjih 30 letih. Premik v razmišljanju bo izrazito odvisen od aktivnega angažmaja glasbenikov, pri čemer pa sta ključnega pomena razkritje in dostop do relevantnih podatkov.

Ampak, če se vrnem na začetek: kdo bo imel po koroni boljšo pozicijo za začetek gradnje in ponovnih finančnih prilivov, katera zvrst glasbenikov?

Mislim, da bo to bolj odvisno od usmerjenosti družbe oz. politike, ki odraža oz. vpliva na konec verige – na publiko. Živimo v obdobju, ki ga zaznamujejo razne grožnje, pri čemer počasi ni več pomembno, ali so resnične ali izmišljene – oblak strahu namreč paralizira in zamegljuje racionalno razmišljanje ter stopnjuje potrebo po varnem zavetju. Vsak od nas se namreč zasebno opredeljuje do pojmov, kot so Covid, migranti, pokojninska blagajna, korupcija, degenerirana umetnost, novi svetovni red, onesnaževanje, gradbeni baroni, pedofilija, mamila, genetsko spremenjena hrana, data-mining, boj za vodo, globalno segrevanje, nacionalizem, seksizem, rasizem, sovražni govor, flat-earth, energenti, ipd.

V tako napetem ozračju ljudje najbrž sedaj preferirajo preverjeno staro, »preverjeno« glasbeno kuliso, kar inovativce samo še bolj živcira in bo najbrž kmalu pripeljalo do novih vsebin ter novih poslovnih modelov.

In potem bo svizec spet lahko zavil in prodal novo čokolado. Bo že.

Kaj so za slovenske izvajalce slovenske radijske postaje, predvsem komercialne?

Za mnoge od nas so še vedno prvo izložbeno okno, skozi katerega lahko razkažemo svoje stvaritve poslušalcem. Koliko so ljubitelji glasbe v sodobnem digitalnem okolju še vedno zvesti konkretnim radijskim programom in koliko bo znotraj teh programov glasba vplivala na njihova življenja, pa si brez konkretnih podatkov ne drznem ugibati.

Sam brez težav uživam v starem, vendar imam raje radijske programe, ki so voljni in zmožni zagotoviti okno za nove, še ne preizkušene vsebine. Rad imam presenečenja. Pri tem od »velikih« izpostavljam radijske programe v okviru nacionalnega radija, ki me – ne glede na moje glasbene preference – še vedno uspejo zdramiti s skladbami izvajalcev mlajše generacije. Vsaj dvakrat mesečno na radijskem sprejemniku v avtomobilu vklopim tudi »scan« funkcijo in skozi 10-sekundne odlomke preverjam presek vseh slovenskih programov, saj me zanima, kaj je večinska programska politika. Imam občutek, da je glasbeni izbor zelo funkcionalen in da služi, kot pravijo, za »sprostitev«, »veselje« oz. za »dušo in telo«.

No, ja, me ne moti, vendar osebno pogrešam malce več glasbe tudi za možgane. Če se da.

Pri sosedih Hrvatih so par dni po začetku karantene in zaprtju normalnega življenja poslali poziv radijskim postajam, naj s predvajanjem več domače glasbe pomagajo hrvaškim izvajalcem. Nimam podatka, kak je bil rezultat apela pri njih, vem pa, da je precej kasneje tudi pri nas bilo poslano pismo urednikom in lastnikom radijev. S podobno vsebino. In z ničnim izkupičkom. Smo v tem edinstvena država?

Širše vprašanje, kot se zdi na prvi pogled.

Če bi bila glasba pri nas tretirana tudi kot gospodarska dejavnost, v kateri smo soodvisni vsi dejavniki, bi lažje in z ekonomskimi parametri zagovarjali oz. zahtevali takšno podporo. V tem smislu spoštujem pogum, odkritost in učinkovitost naših južnih sosedov, ki pri doseganju takšnih ukrepov lažje zagotovijo tudi politično podporo, saj problem denarnice ni kompliciran. V kolikor pa se pri takšnih pozivih sklicujemo na nejasno definirane višje cilje, bomo s temi težko prepričali lastnike radijskih programov, ki jih zagotovo ne poganjata skrb za npr. jezik ali nacionalno poreklo ustvarjalcev, temveč prvenstveno skrb za dobiček svojih podjetij in plače zaposlenih. Če preživetje gradijo na delujočih poslovnih modelih, jim za višje cilje najbrž dol visi.

Zato menim, da bo potrebno narediti premik od besed k številkam. Šele potem k dejanjem.

Knjiga pohval in pritožb, album, za katerega ste prejeli nagrado Zlata piščal, je v bistvu nadgradnja usb albuma Milo za drago, torej dodatnih 6 skladb in ponovno zgoščenka. Kam so padale pritožbe in pohvale in katerih je bilo več (po tvoji oceni)?

Z vlaganjem v inovativnost želimo dodatno zdramiti tisti del poslušalcev, ki jih, tako, kot nas, še vedno žene radovednost in sla po novem. Že vrsto let se Dan D gibljemo v sladko-grenki sferi negotovega. Nič hudega. Ob tem smo se naučili, da vsakega poslušalca, ki je pripravljen nameniti del svojega dragocenega časa za stik z nami, doživimo kot pohvalo in nagrado. Bodimo realni - po uspešnicah, kot so »Čas« in »Voda«, so odzivi na vsak nov album seveda deljeni. Nič hudega. Spoštujemo vse. Tako tiste, ki imajo radi »stare« Dan D, kot tiste, ki se z nami seznanjajo na novo.

V času delovanja Dan D ste ob izidih albumov zamenjali kar nekaj založb. Razlog?

Smo pragmatični in izbiramo ne založbe, temveč partnerja, za katerega v danem trenutku presodimo, da ima odnos do tega, kar delamo in nam zaradi tega odnosa lahko ponudi največ pomoči. Pri tem denar ni merilo. Lahko preverite. Za zadnje albume od založnikov nismo zahtevali nobenega denarja vnaprej, zato pa še dodatno pričakujemo, da bomo deležni večje predanost pri njihovem delu prevzetih nalog.

Lahko poskušaš reklamirati z drugačnostjo, a navsezadnje je najboljša reklama vseeno komad, ki je tako všečen, da se prime in nato traja. Pri Dan D je takšnih komadov več, zagotovo v vrhu 'Čas'. Po vaši oceni bi bila vaša najbolj in najširše všečna skladba?

Da.

Vas lahko kaj, karkoli, pripravi do tega, da odložite instrumente in rečete: dost mam, ne grem se več?

Ne.

Jurka za EHOnovice