Darjo Rot vodi Združenje fonogramske industrije Slovenije (ZFIS). Prostovoljno, nepridobitno in samostojno združenje povezuje proizvajalce fonogramov zaradi uresničevanja skupnih interesov, zlasti na področju proizvodnje, promocije in zaščite interesov proizvajalcev fonogramov in proizvajalcev glasbenih videogramov. Že nekaj let se industrija srečuje z izzivi digitalnega okolja, kjer Slovenija zaostaja za globalnimi trendi, tako po dostopu kot po urejenosti plačila nadomestil za uporabo.

Kateri so glavni izzivi, s katerimi se danes srečuje domača fonogramska industrija?
»Mislim, da je za proizvajalce fonogramov problem predvsem, kako upad fizične prodaje zgoščenk nadomestiti z digitalno prodajo. Vsa Evropa in svet sta bistveno uspešnejše nadomestila upad z downloadi in streamingom. Na Švedskem na primer nadomestilo iz streaminga predstavlja 86 % vseh prihodkov proizvajalcev. V ostalih 14 % je prodaja zgoščenk, vinilnih plošč, downloadi in nadomestilo iz kolektivnih organizacij. V ostali Evropi je povprečje že blizu 50 %.«

Zakaj smo v Sloveniji tako daleč od tega?
»Odgovor je v Muso reportu, iz katerega je razvidno, da je Slovenija raj za pirate in ena zadnjih oaz v Evropi, kjer je glasba na internetu še vedno prosto dostopna, s tem pa so imetniki prikrajšani za nadomestila, ki bi jim omogočila vlaganje in razvoj. Po podatkih iz Muso reporta je bilo v letu 2015 vsaj 35,000.000 obiskov ilegalnih spletnih strani. Obisk pomeni, da se je vsakdo zadržal na tej strani vsaj 30 minut, v tem času je lahko brez plačila prenesel vsaj eno pesem, kar pomeni vsaj 35.000.000 ilegalnih prenosov glasbe ali še precej več. Kar lahko pomeni tudi 35 milijonov evrov ali še več.«

Torej opažate glavni problem v dostopu do glasbe na spletu?
»Ne v samem dostopu. Dostop preko spleta do najrazličnejših vsebin je posledica tehnološkega razvoja naše družbe. Problem je, da ustvarjalci vsebin prejemajo bistveno premalo nadomestil za uporabo in da se na njihovih delih gradijo največje svetovne korporacije. V sodelovanju z mednarodno organizacijo IFPI smo veliko sodelovali pri t. i. problemu »value gap«, ki ugotavlja razkorak v prihodkih med plačljivimi ponudniki vsebin (Dezzer, Apple Music) in platformami, kot je Youtube. Slednji ni problematičen samo zaradi »value gap«, ampak ker omogoča snemanje skladb z njihovega portala in tako je bilo lani iz Slovenije prenešenih skoraj 12,000.000 skladb.«

Se problem skriva v vaši organiziranosti? So slovenske založbe in izvajalci že dovolj digitalizirani?
»V tem trenutku je že veliko slovenske glasbe prisotne na vseh glasbenih portalih, ki ponujajo preko 40,000.000 različnih pesmi. V Sloveniji so že prisotni Apple music, Deezer, Google play, Tidal ... Skupno število naročnikov v Sloveniji je zelo nizko in zato so tukaj slabi rezultati za slovenske imetnike pravic. Zanimivo je, da založba Nika, ki jo vodim, največ nadomestil prejme od Spotifya, ki v Sloveniji sploh ni prisoten. Torej je večina naših skladb, za katere prejemamo nadomestilo, poslušana v tujini.«

V javnosti slišimo dileme, da denar za fonogramce odhaja v tujino. Je to res in kaj ostane doma?
»Denar gre v primeru IPF-a tistemu proizvajalcu fonogramov, ki mu pripada. Pravila so znana vnaprej. Še vedno je večina denarja za proizvajalce fonogramov razdeljena med domače proizvajalce, ki so lahko tudi licenčni partnerji tujega proizvajalca fonogramov. V takem primeru je stvar delitve med njima napisana v pogodbi.«

Predsednik Združenja fonogramske industrije Slovenije, Darjo Rot, opaža, da Slovenija zaostaja za globalnimi trendi v digitalnem okolju.

Kaj lahko danes založba omogoči izvajalcu?
»Proizvajalec fonogramov lahko še vedno pripomore izvajalcu v njegovem celostnem pojavljanju na slovenskem ali svetovnem trgu. Mislim, da ni dovolj to, kar pravijo v eni izmed kolektivnih organizacij, da je dovolj, da pošlješ pesem na radijske postaje in tako postaneš bogat ter da zato ne potrebuješ proizvajalca fonogramov. Mislim, da je ključno, da se skupaj z izvajalcem pripravi celostna tržna strategija, ki zajema še marsikaj drugega kot le pošiljanje pesmi na radio. Kot proizvajalec fonogramov lahko izvajalcu pomagamo pri pojavljanju v celem sospletu medijev, z izdelavo mobilnih aplikacij, uredimo dostope na portalih, kot so Deezer, Itunes, Youtube, Facebook, Twiter, Instagram, Last.fm, Wikipedia … Seveda še vedno vlagamo tudi finančna sredstva, natisnemo zgoščenke, ki jih ponudimo v prodajo preko naše prodajne mreže, obenem pa preko našega promocijskega oddelka poskrbimo, da se naši izvajalci primerno pojavljajo v vseh medijih. Kot založniki lahko avtorjem pomagamo pri njihovem pojavljanju in pisanju glasbe za tuja tržišča. Vam povem primer iz naše založbe; tako smo samo lani na Japonskem prodali več 1,000.000 nosilcev zvoka in slike, kjer so slovenski glasbeni avtorji pisali glasbo za najbolj priljubljene japonske izvajalce.«

Kako je domača industrija torej pripravljena na digitalno dobo?
»Mislim, da je slovenska glasbena industrija še vedno v kameni dobi, predvsem zaradi nesodelovanja različnih državnih organov, ki niso nič pripomogli, da bi se piratstvo zmanjšalo in da bi se lahko slovenska glasbena industrija digitalno razvila. Prvi korak bi bil, da bi bila večina slovenskega kataloga danega na voljo v vseh spletnih prodajalnah, šele v drugem se lahko začne promocija v spletnih prodajalnah, ki zahteva veliko znanja in delovanja v različnih družbenih omrežjih, playlistah … V 90. letih smo v odličnem sodelovanju z različnimi državnimi organi (carina, policija, inšpekcija ...) v zelo kratkem času pregnali vse pirate z ulic, iz oglasnikov, trgovin … Danes se ne zgodi nič in se vsi bojijo, da bodo s kakršnokoli akcijo proti internetnemu piratstvu izgubili naslednje volitve. Ta problem ni unikum glasbe, prisoten je tudi pri filmu, novinarstvu, knjižnem založništvu ...«