Foto: osebni arhiv

Generalni sekretar združenja AEPO - ARTIS Ioan Kaes je za hrvaški neodvisni medij Nacional spregovori o težavah v glasbeni industriji, zaščiti pravic izvajalcev in izvajanju avtorske zakonodaje ob nedavno posodobljeni raziskavi o pravicah izvajalcev z namenom predstavitve razmer na evropskem trgu.

AEPO-ARTIS je neprofitna organizacija, ki zastopa 37 evropskih izvajalskih kolektivnih organizacij za skupno uveljavljanje pravic 650.000 izvajalcev.

Potem ko je svet zajela pandemija, je kreativna industrija prišla v središče pozornosti, saj je v tistem trenutku delo izgubilo kar nekaj umetnikov, s poudarkom na glasbenikih. Obenem so pretočne storitve postale skoraj glavni medij za distribucijo in prodajo glasbe, a pri tem niso koristile glasbenikom ali izvajalcem, temveč predvsem njihovim založnikom. Glasbeniki so to dejstvo izkoristili za povečanje pritiska na javnost s pojasnilom, da so bili kot avtorji in ustvarjalci svoje glasbe prikrajšani za pričakovane prihodke od distribucije in prodaje svoje glasbe. Nič boljše razmere niso bile niti na Hrvaškem. Hkrati pa že leta poteka vojna med diskografi in izvajalci, torej Hrvaško diskografsko zvezo in ZAPRAF-om (Društvo za varstvo in razdeljevanje nadomestil za fonogramske pravice) ter združenji, ki ščitijo glasbenike in izvajalce (HUZIP in HGU), zato sta HDU in ZAPRAF na ustavno sodišče vložila predlog za oceno skladnosti nekaterih določb zakona o avtorskih in sorodnih pravicah z Ustavo.

Zato v Evropi obstaja AEPO - ARTIS , neprofitna organizacija, ki zastopa 37 evropskih izvajalskih organizacij za kolektivno uveljavljanje pravic v 27 evropskih državah. Število izvajalcev, ki jih predstavljajo te organizacije, je ocenjeno na 650.000 izvajalcev.

NACIONAL: Koliko se je evropska zakonodaja spremenila v zadnjih dveh letih in ali so izvajalci s temi spremembami bolj ali manj zaščiteni, kot so bili?

Na papirju so spremembe ogromne. Evropa je sprejela več zelo pomembnih direktiv na področju avtorskih pravic. Ko pa vprašate, ali so izvajalci bolj ali manj zaščiteni, bi rekel manj.

NACIONAL: Zakaj?

Naša študija kaže, da so za zdaj te spremembe večinoma simbolične. Tako je na primer z Direktivo o avtorskih pravicah iz leta 2019. Potrjuje grozljiv položaj, v katerem so se znašli izvajalci, ko gre za uporabo na internetu. Vendar ne ponuja trdnih rešitev. Ta naloga je prepuščena državam članicam. In večina jih glede tega ni naredila ničesar. Poleg tega te spremembe izvajalcem ne dajejo dodatnih pravic.

NACIONAL: Koliko so članice EU razumele pomen uskladitve z evropskimi predpisi glede zaščite avtorskih in izvajalskih pravic?

Nezadostno. Vidimo, da je EU leta 2019 sprejela Direktivo z veliko večino. Vendar pa večina držav, ki so uvedle direktivo, ni naredila nič drugega kot kopiranje in lepljenje teh načel. To je že lepo, a ni dovolj. Ko se Bruselj strinja, da imajo vsi otroci v EU pravico do izobraževanja, države članice načela pravice do izobraževanja ne morejo preprosto prepisati v nacionalne zakone. Zgraditi morajo šole!

NACIONAL: Leta 2019 ste v imenu organizacije AEPO – ARTIS pozvali poslance hrvaškega sabora pred glasovanjem o novem predlogu zakona o avtorski in sorodnih pravicah, naj bodo pozorni na pravice izvajalcev. Se je v hrvaški zakonodaji kaj spremenilo?

Še enkrat, odgovor ni dovolj. Na Hrvaškem vidimo, da se je vlada potrudila najti rešitev za specifično situacijo, da hrvaške založbe še naprej izkoriščajo posnetke iz časa, ko izvajalci še niso imeli nobenih pravic. Razumem logiko rešitve in menim, da lahko deluje, če vse strani za mizo pokažejo dobro vero. Seveda pa kot predstavniki izvajalcev tudi nedavne hrvaške spremembe zakona o avtorski in sorodnih pravicah vidimo kot zamujeno priložnost.

NACIONAL: Glasbeniki so v času pandemije zaradi neizvajanja nastopov utrpeli ogromno škodo, zato jih je bilo v precejšnjem odstotku prisiljenih opustiti glasbo in si poiskati drugo službo, da o težki finančni situaciji, v kateri so se znašli, niti ne govorimo. Koliko zakon o avtorski in sorodnih pravicah ščiti glasbenike in ustvarjalce v primeru podobnih katastrof?

Na to vprašanje je težko odgovoriti. Če gledate na avtorsko in sorodne pravice izključno kot na trgovsko blago, potem je sedanji zakon zelo dober. Evropska zakonodaja izvajalcem daje pravice in te pravice zlahka prodajo, za vsako ceno. Ne moremo pa pričakovati, da bo zakonodaja omejena na to.

NACIONAL: Kaj naj torej storijo izvajalci?

Umetnikom so podeljene pravice, ki jih postavljajo v položaj, da dovolijo ali prepovejo določene uporabe svojih del. Toda izvajalci se ne ukvarjajo z izkoriščanjem dela. To je naloga diskografov in distributerjev. Izvajalci se ukvarjajo z izvajanjem in morajo biti za to plačani.

NACIONAL: Hočete reči, da to ni pogost primer?

Tega ne vidimo dovolj pogosto. Izvajalci se soočajo s preveč situacijami, ko za pravice, ki so jih prenesli, ne prejmejo pravičnega nadomestila. To stanje je najbolj alarmantno v spletnem okolju. Umetniki že preveč let prenašajo svoje pravice in ne dovoljujejo spletne uporabe, ampak jo prepovedujejo. To je zato, ker pravice, ki glasbenike zavezujejo k spletni uporabi, še niso bile razvite za načine spletne uporabe, ki obstajajo danes. Preveč let zabavna industrija ni sprejemala interneta kot uradnega trga. Ni bilo dohodka iz spletnega izkoriščanja, ki bi ga lahko delili. Ko je pretakanje postalo glavni vir prihodkov, so se umetniki soočili z dejstvom, da ti prihodki še vedno niso zadostni.

NACIONAL: Kako je to mogoče?

To se je res zelo boleče pokazalo v času krize, ki jo je povzročila pandemija, ko so bili glasbeniki bolj kot običajno prisiljeni porabiti le prihodke od spletnega prenosa. Medtem ko so založbe ponosno oznanjale svoja najboljša leta, smo resnično videli glasbenike, ki živijo na robu revščine in menjavajo kariere po Evropi.

NACIONAL: Odkar se je v glasbeni industriji pojavilo pretakanje, so se glasbeniki vse glasneje pritoževali, ker so se zavedali, kako prikrajšani so za svoje pravice in denarna nadomestila, ki jim pripadajo, kar predstavljajo založbe in pretočne platforme. Kako spremeniti tako stanje?

S spremembo pogleda na pravice izvajalcev. Najpomembnejši del pravice izvajalca ni pravica do nadzora nad uporabo. Najpomembnejši del je pravica izvajalca do nadomestila za uporabo. Zakonodaja bi morala pomagati popraviti to prednostno nalogo in zagotoviti, da te pravice, ko se prenesejo na založbe, še naprej dajejo kot del plačila umetnikom.

NACIONAL: Ampak ni tako.

Umetniki s svojimi nastopi vlagajo v posnetke, tako kot založbe vlagajo denar v te posnetke. Inferioren način vrednotenja umetniških uprizoritev glede na finančne vložke pa je povsem ušel nadzoru. Razmerje je bilo že v času dragih fizičnih nosilcev zvoka izpostavljeno kritikam. To je popolnoma nevzdržno v dobi digitalnih formatov, ki jih vse pogosteje posredujejo glasbeniki!

NACIONAL: Predvidevam, da to govorite iz izkušenj oziroma iz obstoječih podatkov.

Da, nedavna študija britanskega CMU je pokazala, da glasbeniki dejansko prejmejo v povprečju osem odstotkov svojega prihodka od spletne uporabe svoje glasbe. Osem odstotkov! Če bi ta industrija prodajala kavo namesto glasbe, ne bi bilo veliko fair-trade oznak . NACIONAL: Ne vem, koliko ste seznanjeni s perečim problemom razmer v hrvaški glasbeni industriji in nesoglasjem med Hrvaško diskografsko zvezo in ZAPRAF-om- z združenji za zaščito glasbenikov in izvajalcev, ki so v začetku lanskega leta na hrvaško ustavno sodišče vložili predlog za oceno skladnosti nekaterih določb zakona o avtorski in sorodnih pravicah z ustavo, ker so menili, da je problematično, da je bil uveden nov poslovni model, ki ni v skladu z evropsko in svetovno pravno prakso, češ da z novim zakonom izgubijo del zaslužka. Kako to komentirate? Če hrvaški diskografi res menijo, da ta zakon ni v skladu z evropsko zakonodajo, je njihova pravica, da sprožijo postopek pred ustavnim sodiščem. Upam samo, da bo hrvaška vlada zavzela trdno stališče in odločno branila lastno zakonodajo. Nedavno uvedena pravica hrvaškega izvajalca do odškodnine ne krši pogodbene svobode. Nasprotno, ponuja rešitev za uporabo, za katero ni pogodbene podlage. Ker so očitno založniki izkoriščali velike količine posnetkov, ne da bi za to imeli v pogodbi določeno pravico. Ta zakon jim ne preprečuje, da bi še naprej izkoriščali te posnetke, vendar jim preprečuje, da bi z umetniki delili dohodek, ki ga s tem pridobijo. Kako je lahko kdo proti temu?

NACIONAL: Vaš partner na Hrvaškem je neprofitno združenje HUZIP , ki že od leta 1994 skrbi za kolektivno zaščito umetnikov in izvajalcev v Republiki Hrvaški. Ste zadovoljni s sodelovanjem z njimi?

Seveda. HUZIP ima zelo strokovno in predano ekipo. Že od nekdaj so zelo aktivni člani AEPO - ARTIS - in nas obveščajo o razmerah na Hrvaškem, da smo lahko na tekočem z dogajanji.

NACIONAL: Kaj bi bil vaš najpomembnejši nasvet glasbenikom in kreativcem, ko gre za zaščito izvajalskih in avtorskih pravic v Evropi?

Pozanimajte se o svojih pravicah, preden podpišete pogodbo, s katero jih prepustite nekomu drugemu. Preberite kakšno knjigo o glasbenem poslu, vendar ne preveč. Ostanite podjetni v svoji umetnosti in se pridružite lokalni kolektivni organizaciji za izvajalske pravice. Ne bodo vam mogli pomagati pri vseh izzivih, vendar so tam, da vam pomagajo pridobiti ugodnosti, do katerih ste upravičeni. Ljudje pozabljajo, da so vsa društva za kolektivno uveljavljanje pravic neprofitne organizacije. Nimajo delničarjev, ki bi jim ugodili. Njihovi delničarji so sami umetniki.

NACIONAL: Sami ste začeli kot glasbenik in nekoč nastopili v Zagrebu s takratno skupino Death Before Disco. Se spomnite tega nastopa?

Bilo je kakih dvajset let nazaj in ne spomnim se točno imena kluba. Mislim, da je bila Močvara. Ampak tisto, kar se spomnim iz vseh naših nastopov v državah, kot so Madžarska, Slovenija, Češka in Hrvaška, je, da smo se kot mlada skupina bolj veselili teh nastopov kot tistih v Nemčiji, Avstriji ali Franciji. Bil sem v punk-hardcore skupini in imeli smo zelo DIY pristop k vsemu. V državah, kot je Hrvaška, je bilo to zelo prisotno, mladi so bili zelo motivirani in so nam vedno dajali občutek, da je vse mogoče.