Novinci leta 2019 so po mnenju akademije Zlata piščal postali Joker Out.

Ko sem prvič slišala ime vaše skupine, me je vaša glasba totalno presenetila. Ni mi šlo skupaj. Od kod je nastalo?

Bojan: Čeprav se mogoče na prvi pogled ne zdi tako, je izbira imena za band izjemno kompleksna naloga, saj mora biti všeč vsem članom. Ko se je skupina formirala, smo bili gimnazijci in predlogi so pokrivali široko paleto, od smešnih in neumnih, pa vse do resnih in prevzetnih. Dejansko takrat še nismo vedeli, kakšna bosta naša zvok in podoba, zato se nismo mogli orientirati po nobenem konceptu.

Naš cilj je bil samo najti ime, ki bo zvenelo zvezdniško, ko ga bo izgovorila Ota Roš v POP IN. Joker Out je zaradi besede Joker ravno dovolj poljudno, in zaradi dodatka Out, ravno dovolj posebno ime za nas. Ne pravim, da se ne bi mogli spomniti česa boljšega, ampak očitno so zvezde hotele, da je tako.

Kris: Ko ustanoviš skupino, je ena izmed prvih stvari, ki jo je potrebno doreči, ime te skupine, kar je bolj zahtevna naloga, kot bi si človek mislil. Zato smo se po brainstormanju med člani odločili za to ime, ker se nam je zdelo, da se v tistem trenutku boljšega ne bomo spomnili. Takrat tudi nismo razmišljali o tem, da si bomo zapečatili usodo s takim imenom, ker smo ravno začenjali. To je verjetno tudi razlog, zakaj ljudi (tudi vas) preseneti ime v povezavi z našo trenutno zvočno in vizualno podobo. Ko smo ga izbirali, še nismo vedeli, za čim (glasbeno in vizualno) stojimo ter kaj želimo javnosti sporočiti. Zato imena takrat nismo pomensko vezali na našo glasbo. Če smo iskreni, tudi kljub temu ni imelo globljega pomena… Je pa »punchy« in zaradi nenavadnosti, po našem mnenju, hitro zapomnljiv.

Kljub nagradi Zlata piščal za novinca leta in kljub vaši mladosti, niste tako zeleni v muziki, drži? Od kdaj ste?

Bojan: Z Martinom in Maticem smo svojo prvo skupino Apokalipsa osnovali že v šestem razredu osnovne šole in od takrat naprej kar pridno spoznavali svoje instrumente in odre po Sloveniji. Na začetku smo igrali na šolskih prireditvah, z leti pa so se dogodki spremenili v nastope in kasneje v koncerte. Za nami je tako že osem let življenja v bendu, kar je precejšen del naših življenj.

Kris: Vsi člani se že vsaj 5 let ukvarjamo z glasbo, večina celo dlje, ampak se nam zdi, da čas ni najbolj merodajen kriterij za zelenost v glasbi, saj je vezana na odrske, studijske in ustvarjalne izkušnje, ki se lahko različno pogosto pojavljajo v različnih časovnih obdobjih. Zato je smiselno omeniti, da so nekateri izmed nas ustvarjali in nastopali že pred nastankom Joker Out, toda naša zgodba se je začela ob ustanovitvi nove skupine leta 2016 in se zares začela razvijati šele ob izidu singla Omamljeno telo leta 2017, ko smo začeli redno in na vedno večjih prizoriščih nastopati.

Vaša glasba v sebi nosi 'starost'. Vsaj občutek, da zanjo rabiš izkušnje, da je lahko pristna. Pa vendar delujete izredno avtentično. Kako je to mogoče?

Bojan: Osebno inspiracijo za ustvarjanje črpam iz situacij v katerih se znajdem sam, ali pa ljudje, ki jih imam rad. Gre za pristne dogodke in občutke, ki jih na svoj način zapišem in uglasbim. Ko s fanti postavljamo aranžma, vsak doda svoj pogled na to zgodbo in pesem podkrepi s svojim zvokom, kar rezultira v iskrenem izdelku, za katerim ponosno stojimo vsi člani banda.

Ko se iz placa za vaje potem preselimo v studio, se srečamo s človekom, ki nam na zelo mediatorski način pokaže pot do končnega izdelka in to je seveda naš glasbeni producent.

Kris: Menimo, da izkušenost in mladostništvo nista nujno medsebojno izključujoči se lastnosti. Naša glasba in besedila so seveda vzeta iz naših življenj, ki so ravno na prelomu med najstništvom in odraslostjo in s tem mlajša kot mnoga, vendar, za nas to ne pomeni, da zaradi tega ne bi mogli življenja obravnavati zrelo in na tak način naše občutke uglasbiti. Pišemo o temah in izkušnjah, ki so sicer vzete iz mladostniških let, a za naše pojme nosijo pomen tudi kadar jih obravnavamo skozi zrelejšo lečo.

Zato smo tudi veseli, ko slišimo, da skozi našo glasbo pronica občutek, da ni namenjena le brezskrbni mladini, a kljub temu ostane pristna.

Foto: Jan Pirnat

Ustvarjate v času, ko se ogromno dogaja na družbenih omrežjih, v času YT in spletnih kanalov. Glede na nek mainstream trend bi človek pričakoval, da se boste ukvarjali s kakšno drugo zvrstjo glasbe, navsezadnje ste poslušali pop?

Bojan: Nikoli se nisem omejeval v okvire žanra. Pišem glasbo, ki se v meni zgodi spontano in mi je popolnoma vseeno katera zvrst jo inspirira. Navsezadnje sem pesem Omamljeno telo napisal, ko mi je na pamet padla balkanska turbofolk melodija.

Oznaka pop pa me nikoli ni motila oziroma ravno obratno, saj popularna glasba ni žanr, temveč oznaka za glasbo, ki je zanimiva širšemu občinstvu in njene predstavnice najdemo v prav vseh glasbenih zvrsteh.

Z bendom igramo glasbo, ki v prvi vrsti premakne nekaj v nas, in tako bo tudi ostalo.

Kris: Pop oz. mainstream glasba je zelo ohlapno definirana in ni žanrsko omejena, je pa dobila negativen predznak, ker naj bi, zaradi ugajanja množici, bila preveč poenostavljena, ampak se mi, v splošnem, s tem ne strinjamo. Mnogi nas uvrščajo med pop izvajalce in nas to nikakor ne moti, ravno nasprotno, smo počaščeni, da smo uvrščeni v tisto vejo glasbene scene, ki lahko dosega tako veliko število ljudi, ki s to glasbo sočustvuje. Rockerski značaj naše glasbe je pa posledica tega, da vsi še vedno najbolj zaupamo v žive inštrumente in odrsko energijo.

Pa vendar, nekje sem zasledila, da omenjate 'mojo' in shagadelic. A vseeno ob tem delujete izjemno premišljeni in tudi poslovno usmerjeni. To ni zgolj 'kr neki' ali zgolj mojo za vas. Od kod tak način razmišljanja?

Bojan: Ko smo se odločili, da skupino Apokalipsa razpustimo ter z Janom in Krisom sestavimo Joker Out , smo si »zaprisegli«, da bomo storili vse, da naša glasba preraste iz hobija v kariero in od tistega trenutka dalje, svojo glasbeno pot razumemo kot mešanico posla in užitka. V ekipo smo vključili booking managerja, ki skrbi, da nam ne zmanjka odrov pod nogami, PR super agenta, ki naše vsebine pošilja v svet in pa video producenta s katerim ustvarjamo videospote in vse ostale video vsebine.

Mojo in shagadelic pa sta izraza, ki nam ju je predstavil naš najljubši filmski lik Austin Powers, ki nas je navdušil  s svojo energijo in prezenco, ki nas navdihujeta. Moram opozoriti, da bi iz zgoraj zapisanega lahko izpadlo, da smo popolno podmazan business stroj, ampak realnost je taka, da svojo zgodbo pletemo z ljudmi, ki v nas verjamejo in jih imamo radi, tako da je spontanosti in neresnosti kljub temu, da skrbimo za način dela, več kot dovolj.

Kris: Za vse resne glasbenike, glasba na neki točki rata tudi posel, s čimer ni nič narobe, saj je to nujno potrebno, če se s tem želimo preživljati in ne le kot hobi ustvarjati glasbo. Tega smo se mi že zgodaj zavedali in smo se rade volje spustili tudi v ostale aspekte, ki so potrebni za komercialen uspeh izvajalca (vizualna podoba, marketing, PR ipd.). Pri tem pa ne smemo pozabiti na ustvarjalnost, zato je ključ pravo razmerje med »mojotom« in biznisom.

Želite si biti dobri, boljši. Kaj to pomeni za vas? Biti dober?

Bojan: Biti dober zame pomeni vsak dan stremeti po novih načinih ustvarjanja in se ne vdati rutini. Imeti rad ljudi s katerimi delaš in z njimi ohranjati ljubeč odnos, tudi ko vlak zapelje s predvidenih tirov in predvsem odraščati skupaj s svojo glasbo.

Kris: Seveda si želimo biti dobri in boljši. Za nas to pomeni, da pristno ustvarjamo in si delimo enotno glasbeno vizijo ter ob tem držimo dobre odnose med sabo.

Če ocenjujem z ženskim očesom, imam občutek, da ste se skupaj spravili s premišljeno avdicijo in ne kar tako. Imate popolnoma vse predispozicije, da ste tudi iz tega vidika (zelo) prepoznavni. Koliko vam torej pomeni izgled benda? Delate na tem?

Bojan: Lahko bi rekli, da smo zadeli na DNK loteriji in smo vsi zdravi, pametni in lepi mladeniči, kar zagotovo na nek način pripomore k našemu uspehu. Pojava in imidž izvajalcev sta vedno močno vplivala na povezavo med njimi in poslušalci, vseeno pa stojim za tem, da je naša glasba izjemno kvalitetna in, če temu ne bi bilo tako, nam nobena lepota tega sveta ne bi mogla prinesti uspehov, ki jih doživljamo.

Nimamo dress code-a, ki bi se ga morali člani benda strogo držati, vseeno pa smo določili neke vizualne smernice po katerih se orientiramo, ko se oblačimo za koncerte in tako izgledamo kot zaokrožena celota, ki govori isto zgodbo.

Kris: Hočeš ali nočeš je vizualna podoba ravno tako pomemben faktor za izvajalca, kot njegova glasba, zato tudi temeljito delamo na tem. Poleg glasbe je imidž prva stvar, ki jo poslušalec opazi in je zato potrebno, da je zelo premišljen in povezan z zvočno podobo benda.

V zadnjih mesecih se je na družbenih omrežjih kazala neka čisto nova glasbena kreativnost, v katero so bili izvajalci pač prisiljeni. In ta kreativnost je skoraj neomejena. Kako vi vidite vašo bližnjo glasbeno prihodnost, v luči še zmeraj koronskih posledic?

Bojan: Korona kriza nam je za dva meseca predstavila življenje, ki smo ga do zdaj lahko spoznali samo v Holivudskih filmih in iskreno upam, da se tja tudi vrne. Nismo ljubitelji spletnih koncertov in podobnih kreativnih stuntov, ker brez občinstva, ki ga gledaš v oči in spremljaš njegovo dihanje, koncert pač ni koncert. Komaj čakamo, da se pod nami spet zatresejo odrska tla.

Kris: Do konca poletja bomo snemali naš debitantski album Umazane misli, za katerega je bilo snemanje prekinjeno zaradi karantene. Izdali bomo tudi par akustičnih izvedb do sedaj izdanih komadov, medtem bomo pa upali na kakšno priložnost živega nastopa…

Kako vi vidite slovensko glasbeno sceno? Sodelovanje glasbenikov in različnih generacij?

Bojan: Moje mnenje je, da so slovensko glasbeno sceno ubili izvajalci sami. Pri nekaterih predstavnikih starejše generacije je čutiti ogromno  nevoščljivosti, medtem ko pozabljajo, da scena brez pestre ponudbe ne more živeti. So pa naši glasbeni idoli do zdaj vedno bili pripravljeni z nami deliti svoje odre in nas gostili kot predskupino. Izjemno sem vesel, da tega v naši generaciji več ni, vsaj ne v taki meri. Sodelujemo in se družimo z mladimi glasbeniki iz vseh žanrov, si pomagamo z deljenjem glasbe prek socialnih omrežij, se vabimo na koncerte in se združujemo na skupnih koncertih, kjer si izmenjujemo občinstvo.

Kris: Smo zelo veseli, da se je scena razcvetela v zadnjih letih z novimi in svežimi obrazi, ki končno uživajo malo bolj množično podporo mladih in tudi starejših. Ta svežina je bila nujno potrebna, da se razvije scena, saj je za naše pojme pred tem malce stagnirala. Sodelovanje med glasbeniki je eden izmed pomembnejših dejavnikov, ki pripomore k razvoju scene, zato rade volje sodelujemo z drugimi bolj ali manj uveljavljenimi glasbeniki.

Foto: Jan Pirnat

Žare Pak je producent vaše plošče. Žare je sicer tudi znano glasbeno ime na sceni. Koliko je vplival na vas oz. vašo glasbo?

Bojan: Žare je zame bog. Iz vsega kar ustvarimo izvleče najboljše in nas iz dneva v dan spreminja v boljše glasbenike in ljudi. Živel Žare!

Kris: Žare je zelo kritičen in pikolovski pri ustvarjalnem procesu, kar je eden izmed razlogov (poleg njegove naravne ustvarjalnosti in dolgoletnih izkušenj), da smo se odločili za sodelovanje z njim, saj smo želeli iz svojih komadov doseči maksimalen možen izdelek, kar smo seveda tudi dobili. Zato lahko rečemo, da je imel kar pomembno vlogo pri ustvarjanju našega zvoka.

Pa drugi starejši glasbeniki, s katerimi sodelujete na špilih ali tudi kot starši (Gušti je Krisov oče)? Kaj poberete od njih, če kaj?

Bojan: Starejši glasbeniki nam dajejo podporo in nas po najboljših močeh predstavljajo svojemu občinstvu, za kar smo jim izjemno hvaležni. Vseeno pa nam dajejo nekaj veliko bolj pomembnega in to je navdih. Gušti, Tomi, Tokac, Magnifico, Hamo in,… so razlog, da se z glasbo sploh ukvarjam/o.

Kris: Veliko smo že sodelovali s starejšimi, bolj uveljavljenimi glasbeniki, predvsem smo nastopali že z vsemi veliki slovenskimi (tudi nekaterimi tujimi) imeni. Mnogi (med njimi tudi Gušti) so nam na začetku pomagali razumeti, da je bend več kot 5 prijateljev, ki se druži in igra glasbo, da je vanj potrebno vložiti veliko truda in da se je potrebno posvetiti vsem stvarem, ne le sami glasbi, ki naredijo izvajalca, v kolikor želimo to profesionalno početi.

Jurka za EHOnovice