Matevžu Šaleharju - Hamu in njegovi skupini Tribute 2 Love je letos uspel preboj s klubskih na velike odre, prejeli so nagrado zlata piščal za izvajalca leta. Po pestrem letu bodo veliko nastopali tudi jeseni. Izdali bodo CD verzijo albuma 3P, ki so ga že na začetku leta izdali na vinilki, dogodek pa bodo 16. novembra ovekovečili z velikim koncertom v Cvetličarni. Hamo je nekaj načrtov za prihajajoči čas razkril portalu EHOnovice.

Že drugič ste se odločili, da boste na začetku leta izdal vinilko in potem proti koncu leta še CD verzijo. Zakaj takšna oblika izdajanja nove glasbe?
V principu gre za košček mojega oportunizma. Doma imam samo gramofon, vsako ploščo pa bi rad pred izdajo dobro preposlušal. To je en razlog. Drugi je, da poskušamo nekoliko zajeziti piratstvo. Če želiš glasbo digitalizirati z vinila, se moraš vsaj malo potruditi, preden ga nekomu ponudiš zastonj. Vinilke ne moreš takoj “prepeči” in jo naložiti na internet, čeprav sem pred kratkim ugotovil, da so vsi naši albumi, vključno z zadnjo ploščo, na voljo na spletni trgovini Partis.si. Če je kdo še nima, jo najde tam po zelo ugodni ceni (smeh).

Ampak to pomeni tudi, da je bila plošča nekomu všeč in se je potrudil.
Res je. Saj na nek način ta trud cenim.

CD izdaja prejšnjega albuma Pol je prinesla dve novi skladbi, kaj lahko pričakujemo od CD izdaje albuma 3P?
To še ni zadnja beseda, ampak ponudili bomo najmanj tri nove pesmi. Vinilka je namreč omejena s časom, nanjo gre manj muzike kot na CD. Tako da najmanj tri nove pesmi, morda pa med finalizacijo albuma dodamo še kakšno.

Blues je v osnovi klubska glasba in tudi vi ste do letos razprodajali predvsem klube. Kako je igrati blues na velikih odrih?
Načeloma so zakoni precej podobni. Morda je manj ena na ena debate s prvo vrsto poslušalcev. V klubu tudi zadnja, na primer deseta ali petnajsta vrsta, ve, kaj si rekel prvi. Na večjih prizoriščih, tudi na festivalih, na katerih smo igrali poleti, pa se je treba temu izogibati. Če se začneš pogovarjati s prvo vrsto, tisti zadaj ne vedo, o čem teče beseda. Načeloma pa se mi zdi, da smo že našli pot, kako se ga da bluziti tudi na večjih odrih. Zadeve kar štimajo, počutimo se dobro. Smo ugotovili, v čem je razlika, čeprav tega ne znam točno povedati.

Tvoja besedila so, kot se za blues spodobi, intimna in erotična. Jih kdaj pišeš kar tako, “brez zveze”, ali vsa prihajajo iz tvojih izkušenj? Lahko poslušalci skozi njih spoznajo Matevža Šaleharja?
Mislim da so tista, ki jih napišem tako “brez zveze”, najboljša. Se mi pa zdi, da moraš pri bluesu pripovedovati neko zgodbo. Vsaj meni je to zelo pomembno. Če želim zgodbo narediti verjetno, se je vsaj deloma morala zgoditi tudi meni. Potem zgodba postane verjetna. Tako dobro ne znam lagati, da bi prodajal neke izmišljene zgodbe. Zato pišem tekste s takšno vsebino, za katero lahko stojim.

Je zaradi tega težje peti besedila, ki jih ne napišeš sam?
Težko rečem, da težje. Pomembno je, da v tekst verjamem. Da ga najprej razumem in da mu verjamem. S tujimi teksti nimam težav. Odpel sem že ogromno priredb, tako dobrih, kot slabih. Sem pa vedno izbirčen. Zelo težko me prepričaš, da bom pel nek tekst, s katerim se ne identificiram. Zaradi teksta, za katerim nisem mogel stati, sem tudi veliko sodelovanj - ne zavrnil, to se sliši tako zvezdniško - ampak sem rekel “Sori, tega ne bom pel, ker ne stojim ne za vsebino ne za besedilom”.

Letos si izdal tudi pesniško zbirko Lubezen s 33 pesmimi. Kako je prišlo do tega?

Ne na mojo pobudo. Primož Mušič iz založbe Mladika me je nekega dopoldneva poklical in rekel: “Jaz bi pa izdal tvojo pesniško zbirko”. Planil sem v smeh, ker se nimam za pesnika. Pišem tekste, ki so namenjeni petju. Torej bolj “pojezijo” kot poezijo. Zdaj, ko je zadeva realizirana, pa s Primožem hodiva po Sloveniji in predstavljava to knjigo. V njej so tudi fotografije našega uradnega fotografa Marka Alpnerja. Zdi se mi, da je knjiga postala en super spomenik časa, tako da sem zelo ponosen, da je do tega prišlo, in vesel, da me je Primož poklical. So pa bila besedila napisana že prej, tako da je moral on le še popraviti vejice in pike in jih zapakirati v knjigo.

Se pomen pesmi spremeni, ko jim odzvameš melodijo?
Ne vem, če sem jaz prava oseba, ki bi lahko odgovorila na to vprašanje. Vem, da sem se z nekaterimi ljudmi, ki so to brali, o tem pogovarjal. V zbirki so tudi pesmi z naših albumov in tiste, ki morda še bodo na njih. Veliko ljudi, ki so to brali, je reklo, da teh pesmi, ki že imajo melodijo, ne moreš le brati ampak si jih zraven tudi malce popevaš. To je meni, ki sem tudi avtor glasbe, blazno simpatično. Ne vem pa, če se berejo drugače, na to nisem nikoli pomislil. Sam pri vsakem tekstu iščem neko melodijo, ki bi mu jo lahko dal. Nekaj tekstov iz knjige še nima melodije, ampak sem prepričan, da jo bodo nekoč dobili.

Zraven benda Tribute 2 Love si aktiven še v drugih projektih. Poješ tudi s starimi mački Mladimi levi. Kako je igrati s takimi legendami?
To je popolnoma druga zgodba. Zelo sem počaščen, da lahko nastopam z njimi. Takrat me je klical Jernej Podboj, če bi lahko zamenjal Janeza Bončino - Benča, ki je takrat rekel, da je zgodbo z Mladimi levi zaključil in da ne bo več nastopal. Najprej nisem mogel verjeti, da je to res in potem sem dejansko prišel na prvo vajo z globokim rešpektom do fantov, ki so že bolj dedki kot fantje. Ugotovil pa sem, da so čisto navaden bend. Da smo po srcu stari enako, da nam gredo po glavi same neumnosti in da je z njimi zelo podobno igrati kot z mojimi fanti. Ljubijo glasbo in zafrkancijo. So super bend, igrajo pa glasbo, ki je meni od nekdaj zelo všeč: blues, soul, rock.

Kje si še aktiven?
Letos sem nekaj koncertov odigral z Rudijem Bučarjem, s katerim sva tudi prijatelja. Delam še cel kup stvari, za katere bomo še videli, če iz njih kaj bo ali ne. Letos smo z mojim matičnim bendom tako zasedeni, da samega sebe lovim, kdaj bom lahko še kaj naredil v življenju. Letos smo odigrali že kakšnih 40 javnih koncertov, pa še kakšnih 20 zasebnih. Veliko časa preživimo v kombiju in na odru. Pa to ni jamranje, zelo sem vesel, da je tako.

Pred leti je veljalo, da je bilo slovensko občinstvo do domače produkcije na nek način apatično. Se je obiskanost koncertov popravila?
Mislim, da se je zelo popravila. Na vseh straneh se je začela kazati neka svetla točka. Pojavili so se klubi, ki funkcionirajo, pojavilo se je občinstvo, ki je pripravljeno plačati vstopnino, kar pomeni, da se lahko odvija posel in so plačani glasbeniki, lastniki klubov, menedžerji, tiskarji. Sami v zadnjem času razprodamo praviloma vsak koncert. Težko bi jamral. Podobne občutke imajo tudi drugi glasbeniki, s katerimi se pogovarjam. V občinstvu, vsaj našem, so večinoma punce, dekleta, žene. Fantje, ne vem, fantje hodijo le še na fuzbal ali kaj. In tudi drugi opažajo, da so dekleta bolj nagnjena h kulturi.

Kako pa je z mediji? Nekoč si v intervjuju dejal, da ni oddaje, v kateri bi lahko predstavil videospot.
Ja, tako je še vedno. Super bi bilo, če bi obstajale oddaje, v katerih bi se ukvarjali z našim žanrom ali pa nasploh s pop rockom. To bi pri promociji albumov zagotovo pomagalo. Zdaj naših albumov in koncertov na televiziji nimamo kje predstaviti. To se zagotovo pozna. Se je pa hkrati odprlo to viralno tržišče. Tam smo zelo prepuščeni sami sebi, ampak skozi facebooke, instagrame, twitterje in te stvari se da zelo dobro priti do ljudi. Je pa to časovno zelo potratno. V prihodnosti dvomim, da se bodo kakšne televizije spravile delati glasbene oddaje v kakršnem koli žanru. Zdi se mi, da je televizija medij v zatonu. Zato se moramo mogoče glasbeniki počasi nehati sekirati zaradi tega, ker ni oddaje o muziki ampak nekako usposobiti te nove vire promocije.

Že nekaj let je od tvoje zmage na Slovenski popevki. Včasih so se na popevkarskih festivalih rojevale zvezde, danes redko zaslediš, da bi ti izvajalci šli na turnejo, koncertirali.
Ja. Kljub temu, da sem tam zmagal, ljudje velikokrat pravijo, da negativno gledam na popevko. Ampak se mi zdi, da je preživet medij. Zelo opevamo neka zlata leta popevke. Takrat je to bila pot do uspeha. Zmagal si na popevki, nato pa si s to popevko nastopal vsepovsod. Jaz sem svojo zmagovalno popevko odpel dvakrat v življenju. Takrat ko sem zmagal in potem naslednje leto kot lansko zmagovalno popevko. Drugje z njo nisem nastopal, pa tudi povabil me zaradi tega ni nihče. Ta popevka je tudi izven tega, kar sicer počnem, z njo nimaš kje nastopati. Zdi se mi tudi, da ljudi, ki na Slovenski popevki nastopajo, redko srečam na terenu.

Uspeh tvojega benda je v zadnjem času dokaz, da se na slovenski sceni še da uspeti. Kaj bi svetoval mladim glasbenikom?
Naj čimprej začnejo delati, da ne bodo uspeli takrat, ko bodo že stari. Mislim, da je glavni trik v vztrajnosti. Stvari se ne zgodijo čez noč, tako kot pred dvajsetimi leti, ko si lahko uspel v enem letu in takoj igral po 50 koncertov. To zdaj več ni mogoče, kljub vsej viralnosti, ki obstaja. Preden dobiš neko občinstvo, ki ti sledi s koncerta na koncert, mine precej časa. Je pa za mlade bende zdaj nekoliko težje kot za nas 20 let nazaj. Ampak sam sem optimist. Obstajajo kanali, ki jih mulci obvladajo bolj kot mi in kjer je možno narediti čuda. Ampak nikomur ne bo uspelo v pol leta. To si upam staviti za gajbo piva.

Foto: Marko Alpner