V prvomajsko branje vam ponujamo intervju z eno najbolj priljubljenih slovenskih pevk Neisho. Po pred kratkim izdani novi plošči Vrhovi, istoimenskem singlu in koncertu, ki je odprl letošnje Dneve slovenske zabavne glasbe, se njeno življenje vrti naprej. V ritmih glasbe.

Na plošči Vrhovi predelujete globlje življenjske teme. Skladba Vrhovi govori o naivni ljubezni, Marylin Monroe o tragičnem uspehu dive, tukaj pa sta tudi Jugoslavija in Božič.. Kako bi opisali album?
Na prvi pogled bi težko izpostavila rdečo nit plošče. Morda neke konsistentne rdeče niti ni v določeni temi temveč v tem, da se plošča nasploh dotika kočljivih tem. Morda je rdeča nit v tem, da poskušam odstirati določene tančice, potrkati komu na vest ali kakšno ozaljšano podobo prikazati bolj grobo, z manj mejkapa. Moja izpoved je zelo dobesedna, predvsem pa se ne oziram na to, da bi morala biti poštirkana. Nisem se spraševala, ali se bo določen komad vrtel na radijskih postajah zaradi tega, ker govorim o tem in tem, ampak sem si gladko upala vsem povedati, kaj me zanima, kaj mi šumi v glavi in to s soavtorji, poeti, spraviti v glasbeno obliko in jo zabeležiti na tej plošči. Zgodbe so res prah vzdigujoče, brez dlake na jeziku. Na primer pesem Usahle ptice, pa tudi Vrhovi, ki govorijo o zvezi med mlajšim dekletom in starejšim moškim, ki ji prodaja prazne sanje. Morda je kanček te sreče, da so pesmi tako uspešne, prav v tem, da so odsevi realnosti in se v njih lahko najdemo.

Na nov album smo čakali 3 leta. So motivi in ideje v vas zoreli ves ta čas?
To ploščo sem pisala kar dolgo, kakšno leto in pol. Teksti, melodije in oblike pesmi so dozoreli že v času predpriprave na album, tako da smo se v studiu osredotočali le na njihovo končno glasbeno podobo. V predpripravi sem na prvo mesto postavila interpretacijo tekstov oziroma glasbeno poezijo in temu prilagodila glasbo. Zato nismo delali ne vem kakšne produkcije in najprej posneli veliko instrumentov, nato pa vanje stlačili vokala. Zame je na prvem mestu, da prednjači vokal, sploh v kontekstu te plošče, ki je zelo pripovedna. Vsi ostali instrumenti so zato posneti točno tako, kot bi igrali na odru v živo. Menim, da mora živa izvedba vsaj doseči, če že ne preseči izvedbe na plošči.

Nekje ste omenili, da v svojih skladbah združujete črnino in mavrico.
Res je, morda je to moja posebnost. Če pogledam v preteklost, opazim, da znam kakšno kruto dejstvo povedati tudi na skoraj kičast način. Pesem Malo tu, malo tam, je konec koncev en tak lep dunajski valček, sporočilo pesmi pa je kar bridko. A vibracije te pesmi vseeno delujejo pozitivno, pesem je zapakirana v lepe melodije, lepe harmonije, je nežna … Apeliram na to, da je treba brati med vrsticami, se posvetiti tekstu, ob vsakem poslušanju pa doživeti nekaj novega, česar prej nisi opazil ali razumel. Enkrat ritem, drugič spevnost, tretjič pa te zadene sporočilo. Ljudje se konstantno spreminjamo, zato iste stvari dojemamo zmeraj drugače. Tako kot odnose in ljudi, lahko na različne načine dojemamo in poslušamo tudi glasbo. To ji doda bogastvo in večnost. Ni večje sreče za pesem, kot da lahhko kljubuje zobu časa. S to pesmijo sem dosegla, da se je povzpela med zimzelene in je, upam si trditi, stalnica, na primer na porokah. Zelo mi je lepo, da lahko takšne ključne živjenjske dogodke pospremim s svojo pesmijo.

Če se naveževa na spremembe: kako ste se od začetka vašega ustvarjanja spremenili vi?
Večkrat se je spremenila moja barva las, stil oblačenja … Vmes sem se večkrat iskala in težko rečem, da sem se že našla. Morda je ta konstantna težnja k spremembi pot k napredku. To ne pomeni, da je človek nezadovoljen, temveč pomeni, da konstantno rasteš in se s tem spreminjaš. Mogoče ti postajaš četalje bolj ti, je pa fajn, da se to odraža tudi v tvoji glasbi. Naredila sem že veliko produkcijskih “izletov” in koncertirala v različnih zasedbah, zdi pa se mi, da moja srž ostaja ista. Znam prepričati z mojo osnovo: glasom in klavirjem.

Živimo v razburkanih časih. Koliko so vam blizu družbeno kritične vsebine?
Nikoli nisem takšna, da bi se v določenem času angažirala in se šla nekakšno pankersko uporništvo. Opazujem vse, pesmi pa ne izdajam v koraku s časom. Če bi to želela, bi lahko pesem Pismo papežu kot single izdala takrat, ko smo se borili za enakopravnost družin in istospolne poroke. Vse to opazujem, dogodki vplivajo na moje izražanje, ampak ploščo izdam vsakih nekaj let in vse te pesmi so refleksija določenih stanj. Ta vprašanja so vedno aktualna, ključni problemi so konstanta. So le večji ali manjši, glede na to, koliko se o njih v določenem trenutku govori. Pankersko angažirana in socialno kritična sem na nek svoj način. Na primer kot v pesmi Božična, kjer govorim, da bistvo tega praznika ni kič in razmetavanje z darili temveč da počastimo družino, mir in dom. Želim, da pesem ljudi na to spomni. Ljubo doma, kdor ga ima, za to moramo biti hvaležni. Vse to pa želim zapakirati v nek umetniški paket, ne pa biti kot nek nastrojen reper, ki nekaj tuli in vzdiguje prah. Svoje glasbe ne zlorabljam za osebno emancipacijo, v te namene tudi ne zlorabljam svojih socialnih omrežij, jasno pa podam svoje mnenje in odgovorim na vprašanja, če me kdorkoli o čemerkoli vpraša. Moja glasba pa bo ostala za vedno in se mi zdi škoda, da bi čez štirideset let poslušala nek tečen komad, ker bi me nekaj pičilo in bi se naenkrat politično angažirala.

Znanje predajate tudi na mladino v Mali šoli rokenrola. Je učenje le posel ali vas izpolnjuje tudi osebnostno, glasbeno?
To je povsem privatna šola. Imamo se strašno fajn, podpiram otroško kreativnost, učim jih osnovnih orodij in gradnike glasbe. Znanje jim serviram na svojstven način, ki je med učenjem in igro. Pišemo in snemamo svoje pesmi in videospote, mjuzikle, se strašno zabavamo in tudi nastopamo.

Vam učenje pomaga tudi pri vašem osebnem glasbenem razvoju?
Predvsem ti da izrazna orodja. Vsa njihova čustva in razpoloženja so lahko tvoja inspiracija. Tudi če imaš slab dan, odnos ali si žalosten, vrzi to ven in napiši pesem. Morda bo nastal hit, nikdar ne veš. Te predznake moraš znati obračati in izkoristiti. Ukvarjanje z glasbo pomeni da daš od sebe glas, ton. Kot da bi sčistil nek filter. Z glasbo se lahko sproščaš, izražaš, učiš in napreduješ hkrati. Program pa moraš vedno prilagoditi individualno. Včasih moraš nekoga, čeprav ima odličen posluh, pol leta učiti zgolj pravilnega dihanja. Vidiš, kaj učencu manjka. Bolj, kot vizije njihovih staršev, me zanimajo njihove vizije. Nekdo je bolj vizualen, nekdo bolj slušen tip. Otroci pridejo včasih le kaj povedati, priznati ali se preprosto zjokati. Ti pa moraš poskrbeti, da od tebe gredo na nek način nahranjeni. Včasih pečemo tudi pice, ampak vse to je zame šarm privatne šole, saj se lahko človeku posvetiš celostno, izven koncepta uradnega šolanja. Menim pa, da morajo mladi čimprej začeti z nastopi in ustvarjanjem.

Na sceni ste že 12 let, kakšni so vaši načrti za naprej?
Trenutno sem zaposlena s promocijo plošče Vrhovi. 10. aprila bom z Big bandom RTV Slovenije nastopila na Gospodarskem razstavišču, poleti bom nastopila na Festivalu Lent. Trenutno se pojavljam bolj redko, ampak na večjih odrih in v kompleksnejših izvedbah, kar je v skladu z mojim konceptom koncertiranja. Težko mi je oklestiti produkcijo in proračun, zato da bi na vsak način stala na čim več odrih. To mi ne ustreza. Svojo glasbo želim predstavljati jasno in glasno, kar tudi ni primerno za vsak oder. Ne doživim povsod prave čarovnije, zato se “šparam” za tiste priložnosti, kjer se lahko “razpištoljim”. Kakšnih večjih načrtov pa nisem delala, nisem imela časa. Sproti beležim nove ideje, snemam, učim otroke. Izvesti moram tudi vse načrtovane koncerte, potem pa grem za tri tedne v Ameriko.

Vir foto: neisha.org (Marcela Krničar)