Slovenska glasbena scena v preteklih dveh desetletjih in pol ne bi bila ista brez skupine Nude. Na radijih se trenutno vrti njihova pesem “Kako naj pojem vesele pesmi”, prihajajo nove, pred izidom je dvojni album iz Križank. Ob 25. obletnici delovanja, ki jo praznujejo letos, pripravljajo posebno koncertno turnejo, v sklopu katere so prvi koncert odigrali v domačem Celju. O aktivnostih v posebnem letu smo se pogovarjali s pevcem Boštjanom Dermolom in bobnarjem Gabrom Maroltom.

25. obletnico proslavljate z vseslovensko turnejo, v sklopu katere odhajate tudi v Cankarjev dom. Kaj pripravljate do poletja?

Boštjan Dermol: “Ni skrivnost, da smo verjetno v najbolj ustvarjalnem obdobju zadnjih desetih let. Intenzivno pripravljamo nove skladbe. V studiu smo že od lanskega oktobra. Na odrih Cankarjevega doma smo v vseh letih nastopali že velikokrat, še nikoli pa s samostojnim, celovečernim koncertom. Prav zato bo to posebno doživetje, ki se ga zelo veselimo. Sicer imamo poleg studijskega dela in snemanj do poletja v načrtu približno dvajset koncertov. Datume objavljamo sproti na spletni strani in socialnih omrežjih.”

Gaber Marolt: “V tem mesecu izide dvojni album koncerta s simfoniki iz Križank v digitalni in fizični obliki. Končujemo tudi redakcijo novih pesmi. Precej materiala se je nabralo, precej navdiha imamo in pesmi dobivajo končno studijsko podobo.”

Lahko bend v Sloveniji sploh gre na turnejo?

Dermol: “Iti na turnejo pomeni oditi, ponavadi s prevoznim sredstvom. Tako piše v SSKJ. Ker opisano natanko ustreza temu, kar počnemo, gre seveda za turnejo. Sam razumem turnejo kot predstavitev določenega glasbenega projekta, postavljenega na oder, s točno določeno podobo, vsebino, namenom. Tako je vsebina, ki jo predstavljamo na tej turneji, prilagojena obletnici. Vključili bomo tudi nekaj modrosti, ki smo jih skozi vsa ta leta nabrali, obelodanili kakšne zanimive anekdote, opravili nekaj intervjujev … In seveda kaj tudi zabeležili, tako, za arhiv.”

Marolt: “Seveda. Slovenija je lepa dežela in nasploh precej okej. Tudi ljudje smo kar okej. Seveda imamo tako dežela kot njeni ljudje še precej možnosti za napredek, a hkrati je dobro, da se zavedamo, da nam je okej in da je veliki večini ljudi na svetu slabše. Seveda pa želimo stremeti k boljšemu. Na turnejo lahko gremo mi, lahko gre tudi kakšen mlajši bend ali solo izvajalec, nekateri so na turneji po malem ves čas. Za aktivnega glasbenika naj bi bil to nekako cilj. Mi radi igramo, občinstvo nas podpira in z veseljem igramo na različnih odrih Slovenije.”

Celjski koncert z retrospektivno 25 let za vas ni bil prvi nastop z orkestrom. V čem je čar povezati električne kitare in violine?

Dermol: “Tokrat ni šlo samo za violine. Godala so v naših aranžmajih nasploh precej prisoten inštrument in tudi sodelovanja z manjšimi godalnimi zasedbami so pogosta. V tem primeru gre za aranžmaje, spisane in prilagojene velikim orkestrom. Ogromno delo, katerega smo uspeli opraviti z levjim deležem Petra Tovornika, izjemnega glasbenika, s katerim smo imeli čast sodelovati ob 20. obletnici skupine. Ker se je formula izkazala za uspešno in pri poslušalcih dobro sprejeto, smo se odločili, da skladbe preoblečemo na način, ki se ljudi najbolj dotakne. In ja, električna kitara je zagotovo kontrastna v primerjavi z orkestrom. To daje skladbam in glasbi nek dodaten čar, šarm, mistiko. Tudi samo izvajanje v širši zasedbi predstavlja dodatno dimenzijo glasbenega poustvarjanja, ki smo ji zelo naklonjeni. Neka muzika v že zdavnaj napisanih skladbah se prerodi in najde na novo.”

Marolt: “Res je. Igrali smo že z različnimi zasedbami, od kvarteta do simfoničnega orkestra. Že v osnovi je dosti lepše, če igrajo violinski part prave violine in ne sintetiziran zvok. Sicer pa 65 ljudi v orkestru ne more igrati samo “tepiha”. To, kar se potem dogaja v glasbi, je nekaj igrivega, skrivnostnega in razposajenega. Orkester da glasbi neko mogočnost. Ko je ta združena z električno kitaro, pa nastane neka edinstvena kemija, ki da naši glasbi še poseben čar.”

Smo v dobi, ko se večina izvajalcev na sceni obdrži nekaj let, nekateri celo nekaj mesecev. Kako ste prišli do številke 25?

Dermol: “Počasi, vztrajno. Nismo šprinterji, prej dolgoprogaši. Glasbo imamo resnično radi. In nikoli nismo šteli let, preprosto so se zgodila. Številke so relativne, 25 let je po svoje kratka doba, četrtina lepega in dolgega življenja. Po drugi strani pa je v glasbenem smislu prehod preko številnih transformacij konceptov in dojemanja, odjemanja, načina uživanja in dojemanja glasbe. Pod črto: morda je največji dosežek to, da smo še vedno tu, da še vedno ustvarjamo, da se družimo, da delimo to veselje s starimi prijatelji, ki nas na naši poti spremljajo že od začetka, hkrati pa z vedno novimi obrazi in poslušalci. Tako se tudi staranje na nek način upočasni.”

Marolt: “Mladi imajo danes res manj možnosti, kot smo jih imeli bendi, na primer, med leti 1995 in 2000. Tako se na odrih srečujemo eni in isti že petindvajset let. Mi smo pravzaprav še eni izmed mlajših … To je, ko govorimo o rock’n’rollu. Če vzamete harmoniko, so razmere bistveno drugačne, možnosti je tam precej več in tudi mladih je na pretek. Do številke 25, to je, mimogrede, srebrna poroka, prideš predvsem z ljubeznijo do glasbe, navdihom, vztrajnostjo, medsebojnim spoštovanjem in pripravljenostjo sklepanja kompromisov, učenja in hkrati stremenja k odličnosti v glasbi.”

Kaj vam bo po prvem četrtstoletju ostalo najbolj v spominu?

Dermol: “V vseh teh letih smo odigrali več kot 1500 koncertov in nastopov. Posneli smo deset albumov in niti ne vem, koliko videospotov. Pri vseh teh dogodkih smo prepotovali Slovenijo po dolgem in počez. Ne enkrat, ampak večkrat. Srečali in spoznali smo ogromno dobrih, krasnih in čudovitih ljudi. Hkrati smo gradili svoje osebnosti, znanje, prijateljstva in vezi. Precej dober poligon za življenje. Trd, težak, a dober. Pred časom smo se šalili, da bi moral vsak človek imeti v svojem življenju enkrat bend. Tako bi gledal na svet popolnoma drugače. Biti v bendu pomeni biti del tima. To je ekipa, vsi dihajo za isto stvar, se trudijo biti najboljši, vsekakor pa danes boljši, kot včeraj, jutri pa še boljši, kot danes. Bend ni nadomestek družini, je pa v nekaterih segmentih, to si upam trditi, sposoben glasbenike povezati še bolj. Konkretno, glede točno določenih dogodkov, je smiselno omeniti koncert pred 100.000 ljudmi na prepolni splitski Rivi, koncert z orkestrom na Starem gradu v Celju ob 20. obletnici … Veliko je lepih spominov. Med najlepše sodijo tudi nastopi na privatnih zabavah. Ti so sicer bolj izjema, kot pravilo. Ampak dejstvo, da si dvema zaljubljencema, ki si obljubita večno zvestobo, spremenil potek življenja, da sta se spoznala na tvojem koncertu, prvič poljubila ob tvoji skladbi, da sta se zaročila na samem koncertu – vse te zgodbe imajo največjo težo.”

Marolt: “Toliko je dogodkov, toliko lepih koncertov, spoznavanja ljudi, glasbe, odrov … Zame je eden naših vrhuncev nedvomno koncert s simfoniki leta 2013 pred domačo celjsko publiko na Starem gradu. Izjemen večer, izjemen dogodek. Neprecenljivo.”

Kako ste se v tem času spremenili vi in vaša glasba?

Dermol: “Glasba mi predstavlja veliko več, kot le zabavo, sredstvo izražanja, preživetja. Glasba je energija, vibracija, terapija. Glasba zdravi, vzpodbuja in bodri, potolaži, navdihne, motivira. Brez glasbe si življenja resnično ne znam predstavljati. Glasba se spreminja z nami, z našimi zgodbami, življenji, izkušnjami. V note dajemo občutke, ki smo jih dobili na podlagi naših izkušenj. Tako je glasba na nek način dokument časa, časovna kapsula. Glasba se zdi nekaj najbolj samoumevnega. Pa ni! Potrebuje nekoga, da jo živi, da jo spozna, zapiše, zapoje in zaigra, da jo posname. Predstavljajte si svet brez glasbe. Glasba je v vseh nas. In spreminja se z nami. Tudi glasbeni okus. Iskanje resnice.”

Marolt: “Spremembe so stalnica, to drži. Glasba ves čas doživlja evolucijo. Upam si trditi, da osebno rastemo, da se nadgrajujemo in da se to odraža tudi v glasbi. V glasbi sledimo svojim občutkom, a spremljamo tudi trende. Predvsem zato, da smo aktualni, da naše zgodbe, naše pesmi lahko zaživijo med občinstvom, in ker želimo v živo odigrati podobno ali bolje kot na plošči.”

Kaj pa občinstvo, kdo zdaj hodi na vaše koncerte?

Dermol: “Morda je obisk najbolj odvisen od lokacije in termina prireditve. V klubih prevladuje mlajša in srednja generacija, na večjih odrih pa so zastopane vse generacije. Veseli nas dejstvo, da nas poleg stalne publike spoznava tudi nova, mlada generacija. Konec koncev je naša glasba del njihove mladosti, otroštva, odraščanja. Naši vrstniki spet hodijo na naše koncerte. Morda jih vmes nekaj let ni bilo, verjetno zaradi družin ni bilo časa, sedaj pa so tudi otroci že zrasli in je lažje.”

Marolt: “Precej generacij publike se je že zvrstilo pod odrom. Obiskovalci naših koncertov so vse od poznih srednješolskih in študentskih let, pa tja do 50 let in več. Tudi kakšen mlajši senior ni nenavadnost, ker so nas poslušale že generacije naših staršev. Večkrat se zgodi, da pride po koncertu po sliko s skupino ali podpis dekle in potem vpraša, če se lahko pride slikat tudi mama. Seveda ne manjka tudi moške publike.”

Kako je sicer po toliko letih z ustvarjalno energijo? Plošče niste izdali že od leta 2013, le single. Se pripravlja tudi album?

Marolt: “Tako je, pripravljamo album. Kdaj ga bomo izdali, ne bom napovedoval, smo pa v polnem zamahu. Kako naj pojem vesele pesmi, naš zadnji singel, je že popolnoma nov avtorski komad, ki napoveduje nov opus. V zadnjih letih smo se posvečali drugim stvarem, tudi zbirali navdih. Življenje nas je tu in tam tudi malo obrusilo. Glasba je tisto, kar nas na nek način usmerja naprej, nas združuje in tudi napaja z neko življenjsko silo, zato to radi počnemo. Radi ustvarjamo in igramo na odrih.”

Dermol: “Moja generacija je izrazito generacija albumov, zaključenih celot, zbirk časa in obdobja. Celosten izdelek. Od dizajna, občutka, ko album prvič primeš v roko, odviješ, se ga dotakneš, zavohaš vonj po tisku, potem pa si zagledaš fotografije, oblikovanje ovitka, prebereš besedila, podatke o tem, kdo je sodeloval, kje in kdaj je bil posnet. In prvo poslušanje. V mislih se preseliš v neke oddaljene situacije in prostore, kjer še nisi bil, domišljija ima prosto pot. Albumi so popolnoma drugačen koncept, kot singli. Singel je samostojna, zaključena celota, prepričati mora takoj, nima prologa, živi svoje življenje. Pri albumu pa je filozofija drugačna. Govori zgodbo nekega časa, nekih življenj, morda na videz tujih. V teh zgodbah se marsikdaj najdeš. Album pa diha in deluje kot zaključena celota. In na koncu dobrega albuma si želiš vse skupaj poslušati še enkrat.”

Razmišljate sicer še o izdaji plošč ali so časi albumov v digitalni dobi minili? Kako se zdaj streže stvarem?

Marolt: “Album je še vedno album. Mogoče se jih pri nas proda malo manj. Trg je pač malo slabše organiziran. Se pa tudi na tem področju stvari popravljajo in prepričan sem, da se bodo tudi tu stvari še izboljšale. Tudi prodaja v fizični obliki. Smo pa seveda v dobi pametnih telefonov in vedno večje digitalizacije in logično je, da si ljudje raje prenesejo digitalno obliko. Mogoče rabimo le malo več zavedanja med ljudmi, da je glasba intelektualna lastnina in da je, ko si »zdaunloudaš« mp3 s Partisa, podobno, kot če bi letel iz trgovine s štruco kruha, ne da bi plačal. Je pa to folklora in nekaj časa bo trajalo, da se stanje popravi. Ceste nam je uspelo narediti dosti varnejše, tako da smo lahko uspešni tudi tu.”

Dermol: “Glede cest nisem prepričan, meni se ne zdijo ravno blesteče. Kot rečeno, glasba je postala samoumevna, javno dobro. Sistem, v katerem smo se znašli, ne podpira ustvarjalcev in najmanjši kos celote dobijo prav avtorji in izvajalci. Piracija je nacionalni šport, vse je na voljo brezplačno, klik stran. Tega problema se nihče ne loteva. Potrebnih bo veliko truda in časa, da spremenimo zavest uporabnikov glasbe in predvsem politike, da uvidi zablodo, v kateri smo se znašli. Vsak dan, ko stvari niso urejene, je izgubljen dan. Danes bi morali z vzgojo in prepoznavanjem pomena avtorskih del začeti v jaslih, če bi želeli, da bo generacija rojena danes, čez 15 let znala ceniti avtorska dela in njihov pomen ter vlogo v družbi.”

Kako so se v 25 letih spremenile razmere za glasbenikovo delo?

Marolt: “25 let nazaj je četrt stoletja. To je bil čas po Jugoslaviji, združevanje Nemčij, prehod v Evropo. To so bili tektonski premiki. V glasbi smo imeli kasete, CD-ji so bili vrhunec tehnologije. Danes mladina ne ve več, kam bi vtaknila CD. Seveda, saj je glasba nekaj, kar najdeš na internetu. Spremenilo se je marsikaj, nekaj na slabše, precej tudi na boljše. Osebno pogrešam v medijih zavedanje, da je urbana glasba del kulture in nacionalne identitete, in da je, podobno kot fagot v filharmoniji in harmonika na veselici pod šotorom, tudi kitara pač del našega naroda in da paše tudi na prve strani resnih dnevnih časopisov in v udarne vikend termine televizij. Odprite na primer nemški RTL in boste videli, o čem govorim. Konec devetdesetih je bilo medijskega prostora bistveno več, kot danes, zato je danes tudi manj aktivnih mlajših izvajalcev. S kitaro, da ne bo pomote. Harmoniki si je uspelo ta prostor izboriti. Mogoče je tudi naloga nas glasbenikov, da si povrnemo možnosti, ki smo jih imeli nekoč.”

Dermol: “Veliko se je spremenilo. Bistveno se je spremenil način uporabe in dojemanja glasbe na eni in izdajanja glasbe na drugi strani. Glasba postaja vse bolj instantni produkt masovne potrošnje. Večina glasbe je brez vsebine, hipna potrošna dobrina. Glasbe se ne prodaja na nosilcih zvoka. Vinilke in CD-ji so za tisti redek odstotek avdiofilov, ljubiteljev in zbirateljev, ki vedo, kaj od glasbe pričakujejo in imajo popolnoma drugačen odnos do avtorjev, do izdelka in do izvajalcev. Izginilo je ogromno izjemnih koncertnih lokacij, kjer smo se tako glasbeniki kot obiskovalci družili, kjer se je razvijala scena, prostorov, kjer so se družili enako ali podobno misleči. Danes imamo socialna omrežja, digitalne platforme, redke klube, ki kljub vsemu vztrajajo in tradicionalne prireditve. In vse manj dejanskega druženja. Resne glasbene kritike in urednikovanja v medijih je vse manj, skoraj nič. Vse postaja domena interesov in kapitala, ne vsebine, pomena in kvalitete. Kar morda najbolj boli, je to, da svet doživlja nepozabne trenutke skozi zaslone mobilnih telefonov, namesto da bi užili trenutek.”

Medtem, ko se je glasba s fizičnih plošč, ki so se prodajale v trgovini, preselila na splet, se še vedno išče način, da bi bili glasbeniki pošteno plačani. Se je že našel?

Marolt: “Če se malo pošalim, pri nas stavkajo učitelji, zdravniki, policisti … Ne spomnim pa se, da bi kdaj stavkali glasbeniki. Torej sta dve možnosti: ali se ne znamo organizirati, ali pa nam gre okej. No, dejstvo je, da je na trgu še vedno precej neurejenega in da bi se marsikaj dalo urediti bolje. Je pa področje avtorskih in sorodnih pravic precej zapleteno in le malo glasbenikov ima navdih, da bi se ukvarjali in razumeli pravne vidike svojega delovanja in se seveda še ustrezno organizirali. V sedanji družbeni ureditvi pa je seveda tako, da mora imeti najprej interes ceh, potem pa se šele kaj zgodi. Tudi to drži, da se čisto nič ne premika. Dobili smo kvote, a možnosti za napredek je, kot rečeno, še precej.”

Dermol: “Krovne mednarodne organizacije za zaščito ustvarjalnosti si že leta prizadevajo urediti stanje na digitalnih platformah, internetu. Glasbeniki, izvajalci in avtorji naslavljamo pobude in predloge na najvišje institucije v Evropski uniji. Zavzemamo se za pravično delitev nadomestil za uporabo zaščitenih vsebin na internetu. Prav ustvarjalci smo pri uporabi del na spletu prezrti. Zahtevamo plačilo pravičnega nadomestila s strani velikih medijskih korporacij, internetnih velikanov. Ustvarjalci smo namreč tisti, ki zagotavljamo vsebine, zaradi katerih je uporaba interneta tako masovna. Posledično tudi vse oglaševanje na spletu prinaša ogromne dobičke tako spletnim servisom kot tudi spletnim platformam, ustvarjalci pa od teh sredstev ne dobimo nobenih nadomestil. Ustvarjalni ekosistem se tako podira, uporaba in prodaja klasičnih nosilcev zvoka in slike pa upada iz leta v leto. Posledično so se spremenili tudi poslovni modeli glasbenega trga. Kakšne posledice to prinaša na slovenski dvomilijonski trg, si lahko predstavljate. Tako največji vir prihodkov za glasbenike še vedno predstavljajo koncerti in nadomestila za uporabo del na radijskih postajah, televizijah in pri malih uporabnikih. Država, na primer, z nepodelitvijo dovoljenja že osem let sistemsko ovira izvajanje zakonske dolžnosti za plačevanje nadomestila z naslova privatnega in drugega lastnega reproduciranja, izključne pravice, do katere so upravičeni avtorji, izvajalci in proizvajalci. Ustvarjalci smo tako na letni ravni okradeni za okrog 2 milijona evrov. Da pa je vse skupaj še bolj tragično: končni potrošniki to nadomestilo plačujejo trgovcem in uvoznikom, slednji pa teh nadomestil ne izplačujejo upravičencem. Sramotno in nedopustno.”

Med tem, ko veterani domače scene zadnja leta proslavljate 20. in 25. obletnice, med mlado generacijo še ni neke mainstream skupine, ki bi stopila v čevlje vaše generacije. Ali kakšno opažate? Zakaj je tako?

Marolt: “Plošče mogoče niso več velik biznis, a mladih je precej. Da izdelaš bend, ki bo sposoben igrati na velikih odrih, traja kar nekaj let. Tisti, ki to znajo, so redki. Tudi to je res, da marsikomu iz mlajših generacij manjka nekaj vztrajnosti. Naše generacije glasbenikov so trdo delale za svoj uspeh. Ne samo vadba. Avtorstva, pojavljanje, vztrajanje pri urednikih radij in televizij. Že prej pa sem navedel nekaj stvari. Televizija, na primer, bi lahko dala dosti več možnosti urbani glasbi, na drugi strani pa bi lahko tudi glasbeniki precej naredili zase. Odrov je še vedno precej, so pa mogoče drugi, kot pred četrt stoletja. Občinstvo še vedno ceni tovrstno glasbo, mladih je na koncertih vedno več. Ljudje se bodo vedno želeli zabavati in tudi rock'n'roll bo vedno pel.”

Dermol: “Ponosno zrem v mlade generacije glasbenikov. Slovenija ima nadpovprečno število izjemnih, vrhunskih športnikov in ustvarjalcev. Resnično! Tega se niti ne zavedamo. Sploh glede na pogoje, v katerih delajo in ustvarjajo mladi ljudje. Iskreno rečeno: tudi v »naših« časih stvari niso bile precej drugačne. Smo pa imeli možnost predstavitve v intervjujih, revijah, televizijskih oddajah in na prireditvah. Klubov, kjer smo lahko igrali, je bilo ogromno. Vsaka večja vas je imela klub z odrom in koncerte vsaj dvakrat tedensko. Za vse glasbene zvrsti. Tega je danes bistveno manj. Prav tako tudi možnosti predstavitve mladih talentov in ustvarjalcev preko javnih medijev. Pa vendar se najde ogromno kvalitetnih izvajalcev, ki se po najboljših močeh trudijo svojo ustvarjalnost predstaviti občinstvu. Njihov čas zagotovo prihaja. Res pa je potrebno precej potrpežljivosti, vztrajnosti in predanosti.”