Naslovna fotografija: 20 let skupine Tabu; MMC RTV Slo/Sandi Fišer

Poleti leta 1998 so se v Grižah pri Žalcu s prvim koncertom predstavili Tabu. Ob 10h dopoldan, prireditev pa se je imenovala Miš Maš. A nič dejansko ni tako pomembno, kot to, da se je na odru (in za njim) povezalo šest ljudi, ki so svojo neverjetno medsebojno energijo v celoti prenesli na gledalce in poslušalce.

Radijske urednike je bilo potrebno s strani založbe prepričevati, česar danes verjetno ne bi nihče med njimi priznal...

Kolo z imenom Tabu pa se je pričelo vrteti in to počne že dobrih dvajset let!

»Pridelali smo dve pleši, nekaj sivih las na glavah tistih, ki lase še imajo, nekaj dodatnih kilogramov (natančneje 76), zamenjali smo 3 pevke, nekaj kitar, pa še bi lahko naštevali,« so zapisali Tabu.

6 studijskih albumov, 103 posnete skladbe, 8 glasbenih nagrad je najbolj suhoparna statistika, v kateri pa je skritega ogromno.

Prva je bila Nina Vodopivec in prve ne pozabiš nikoli. V primeru Tabujev drži.

1. Spoznala sem te, ko so nastali Tabu. Ne, ko so bili Tabu že znani, ampak takoj v startu. Prvi občutek je bil - ta ženska je 'preveč'. Preveč divja, preveč surova, preveč nedoumljiva, skratka nekako preveč. Si?

Dolgo nazaj sva se spoznali, ja. Vprašanje, če sem 'preveč'?! Hm, ja. Ne. Odvisno kdo in kaj gleda. Sem kot voda, zemlja, veter, v glavnem trilijon delčkov se obrača znotraj, ki se premikajo in gradijo to “mojo” življenjsko pot na vse strani.  

A verjamem, da sem takrat delovala bolj surovo, ker sem kar mnogo let pred tem kopičila energijo pod kožo in je bilo le vprašanje časa, kdaj bo “eksplozija”. (se nasmehne)

2. Nina, so glasilke zbolele zaradi izgorelosti? Tega, da si sebe v 'zgodbo Tabu' vložila v več kot 100 %, pa ne govorim zgolj o petju?

Se strinjam, da je izžarevalo 100% energije na odru in tudi ta zgodba ima pod seboj svoje pod-zgodbe, ki tvorijo to vidnejšo. Tako spletene razlagajo mnogo razumevanj, pogledov na to, kaj se je zgodilo z glasom.

Glasilke niso zbolele. Predlagam, da to vzamemo, kot da sem se izpovedala in je energija iz glasu šla dominirati v drug del.

Vse ima svoj začetek, sredino, konec, čeprav zna zavest biti zadnja, ki je o tem ciklu obveščena.  Te zgodbe se zavijajo in odvijajo v svojih ciklusih. Imam “ciklast glas”.

3. V vsakem primeru je bilo vedno veliko ljudi mnenja, da je le ena pevka 'the pevka' Tabujev. Nina. Kako si lahko to spustila iz rok? Bili ste zelo povezani, ogromno časa ste preživeli skupaj, podobno, kot bi šla narazen s partnerjem. Drži?

Ja, in kot si morda spoznala tudi sama, ima vsak v sebi svoj tok, ki išče svojo manifestacijo in ta se podaja v najbolj neverjetne scenarije, ki te mamijo v nadaljnja raziskovanja...preko prijetnih in neprijetnih občutkov in situacij.  

Tudi sama živim s zavednostjo, kako sem lahko to spustila. Svojo moč, ki pa se mi ob analiziranju začne posmehovati. Saj ob vsem, kar kot bitje smo, je naša dejanska moč, ki se ob navideznem oblikuje in v nevidnem sestavlja, svoboda in plemenitost, ko sprejmeš svojo pot, ne glede na 'obsodbe'.

In če veš, da daš od sebe, kar lahko, ti zravna hrbtenico. Kljub mnenju in govoricam naokoli. Ljudje, na splošno, nosimo zelo okrnjeno znanje o tem, kako in kaj smo (lahko).

Foto: M. Pigac

4. Dejansko je nekaj največjih hitov Tabujev iz 'tvojih' časov. Kako poslušaš vaše komade, ko si bila ti pevka in nato z drugima dvema vokalistkama?

Tabu je daleč in blizu. Rada slišim “svoje Tabuje”, ta stare, po radiu ali netu. Tisti zven mi je v krvi.

Nove pa slišim, ko mi draga Eva pošlje in me pusti obveščeno. Sta pa Tina in Eva, obe, vsaka zase, glasbeni bojevnici, vsaka s svojo unikatno značilnostjo.

5. Kje živi Nina Voda zadnja leta, danes? S tabo živi Pixi. Je kak poseben razlog za tvoj odhod in ali prideš nazaj?

Pixi je moja partnerica. Skupaj pajdašiva in odkrivava naslednje korake. Zadnje leto in pol sva v Kaliforniji, kjer je pasji raj. Ljudje so čisto mahnjeni na pse in imajo skoraj vsepovsod vstop, v trgovine, 'kafane', celo restavracije.

Paše mi samota od mest. Ta bujnost narave. In paše mi, da je prihodnost uganka. Ta del zapuščava v aprilu, ko končam izobraževanje za Jin Shin Do (terapevtska akupresurna tehnika).

6. Se res učiš igrati kitaro? Še poješ?

Ja, kitaro sem poprijela v roke. Pri 40. se naredi taka čistka za nazaj, da izpolniš stare dolgove za naprej. Kar je meni kitara.

Pojem, pa veš da! (z nasmeškom)

7. Nekatere ženske dobijo z leti zglajene robove in jih to polepša. Ti spadaš mednje. Si srečna?

Sem. Kadar sem, sem. Ko nisem, vem, da se vrnem. Ta odraslost in polnost življenja.

Orodja in zakladi nabrani na poti so polne omare, in z njimi sem lahko v svobodi od prostora in časa. Zdi se, da sem veliko zapisala v svojo bit ali ona v ta moj rez življenja.

Nina Vodopivec je imela leta 2006 že takšne težave z glasilkami, da je morala izpreči in se posloviti od aktivnih nastopov.

Kar pa ni ustavilo preostalih Tabujev. Preko avdicije s 120 kandidatkami se jim je pridružila pevka Tina Marinšek, v letih, ki so sledila, pa so ustvarili nekatere njihove največje uspešnice.

Foto: Jaka Vinšek

Foto: Goran Antley

»Rokenrol ni torta, sploh, kadar je treba usklajevati želje in vizije petih različnih ljudi. Tako se v tem obdobju pojavijo nepremostljive razlike v razmišljanju glede delovanja skupine. Pevka Tina tako izbere svojo pot in konec leta pride do sporazumnega razhoda,« so zapisali Tabu o letu 2015.

Bendu se pridruži Eva Elena Beus in Tabu se prvič z novo pevko pokaže na koncertu v Novi Gorici, v aprilu 2016.

1. Berem o tvoji zgodovini, torej času 'pred Tabu' in ne preseneča me, da si po Nini in Tini prav ti tretja pevka tega benda. Se mi zdi, da mora imet dekle za to nekaj nomadskega, drugačnega v sebi...

Ja... Mogoče bi rekla, da gre pri takšnem delu za to, da se človek pri sebi zaveda svoje vsebine, drugačnosti in začne s tem bolj zavedno ravnati, saj gre pri umetnosti in glasbi ravno za to. Glasba je nekakšno sredstvo, ki še bolj skoncentrira bistvo človeka in ga usmeri navzven, z vsem kar je, sploh ko gre za vokal. Po mojih izkušnjah. Saj se v tem izrazu ne da čisto nič skriti. Če dobro pomislite, iz glasu lahko razberemo veselje, žalost, utrujenost, jezo... Tako da, ko zdaj pogledam svoje življenje, vidim bogastvo različnih emocij, ki jih lahko pretvarjam v ta izraz, ne glede na oznako dobro ali slabo. Ko sem se omenjenega procesa vse bolj zavedala in ga uporabljala, me je pot sama odpeljala do mesta, kjer se lahko na tak način izražam na redni bazi.

2. Ob tvojih čisto prvih nastopih s Tabuji sem imela sicer občutek, da se počutiš nekoliko nelagodno?

Seveda so bili prvi momenti s Tabuji izziv. Vse se je dogajalo tako hitro in kar intenzivno. Od tega, da se je bilo treba v štirinajstih dneh naučit celoten repertoar, do tega, da sem kar naenkrat že stala na odru in ga izvajala. Občutki pa so bili primerni temu, da sem bila nekako vržena v vodo in se sproti učila plavat. Sploh v segmentih, kjer sem se prvič preizkušala iz performerskega vidika, ne le iz umetniško-glasbenega.

Iskreno je to tudi glavni razlog, da sem se odločila za to smer, kjer je bilo vse izven moje cone udobja, a sem se nekako zavedala, da me tam čaka tudi največji napredek in razvoj.

3. Včasih si bila ulična glasbenica. Moraš imet za tako udejstvovanje veliko samozavesti, ali ti mora bit predvsem za vse vseeno?

Jaz sem ulico doživljala kot veliko učiteljico in bi jo tudi priporočila vsakemu glasbeniku, kot nepogrešljivo učno izkušnjo na glasbeni poti. Vsekakor je velik trening samozavesti, ampak tudi pristnosti, saj sem samo na tak način dosegla, da sem se zlila z okoljem in istočasno pritegnila ljudi k poslušanju.

Veliko pomeni, da si na isti nadmorski višini kot ostali ljudje, ni odra, ki bi te dvigoval nad njih, zato pride tudi do preizkušnje karakterja v smislu suverenosti in odprtosti. Mislim, da mi je ta cela izkušnja veliko pridodala, sploh ko je napočil čas, da stopim na večje odre.

4. Kaj je bil glavni razlog, da si pristala v vlogo nove pevke skupine, ki je navsezadnje že imela dve in obe zelo uspešni vokalistki? Si morala dobro razmisliti, ali si bila takoj za?

Vsekakor ni bila impulzivna odločitev.. Glasba in umetnost mi veliko pomenita, zavedam pa se  tudi svoje karakterne značilnosti: ko se za nekaj odločim, se v to spustim na polno in v celoti. Zato sem si za to odločitev vzela čas, jo prespala (večkrat) in premlela iz več zornih kotov. Vsekakor sem zadovoljna, da sem stvari tako speljala, ker mi je na koncu koncev Tabu kar spremenil ritem življenja.

5. Imaš bogato glasbeno znanje, si tudi violinistka, pa vendar – koliko se mora skupina, ki ima že priznane hite z enim vokalom, prilagoditi novemu glasu? Ali se moraš prilagoditi predvsem ti?

Rekla bi, da je vse skupaj daljši, cikličen proces, saj se skupini moških pridruži nova ženska in nekako vsi vemo, kako to v življenju tudi drugače izgleda. (se nasmehne)

Skratka, medtem, ko se odnos moški-ženska razvija, pa je glasba tretja vloga, kateri se prilagajamo vsi skupaj. Iz glasbenega vidika je bilo na začetku treba hitreje priti do zaključka v procesu, saj nas je čakalo veliko dela in ni bilo veliko časa za kreativno raziskovanje. Ko pa je minilo več časa in smo se drug z drugim vse bolj zlili, je prišlo že do bolj usmerjenih izdelkov v neko novo obdobje. Recimo album 'Nabiralka zvezd'. Zdaj, po štirih letih sodelovanja, pa se mi zdi, da smo spet v čisto novi fazi, zato se kar veselim, da slišim, kaj bo nastalo.

6. Nekje sem zasledila, da prihajaš iz glasbeno umetniške družine, kjer se 'komerciale' ni poslušalo. Kako ti gledaš na glasbeno sceno pri nas? Si kot članica Tabujev dobila drugačen občutek za glasbo, v smislu umetnost ali posel?

Vse bolj spoznavam da je slovenski glasbeni prostor res majhen in zaradi tega izjemno specifičen. Obstaja več glasbenih krogov, a le redki se z glasbo lahko ukvarjajo profesionalno, za kar moram reči, da mi je žal. Imamo veliko kvalitetne glasbe z žanrsko raznovrstnostjo, ki pa ne prosperira na račun majhnega trga in morda vse manjšega zanimanja za kulturo nasploh. Potem pa je tu še trg zabavne glasbe, ki pa nekako teče po ustaljenih tirih...

Približno 20 let so na vrhu vsem poznani glasbeniki in skupine, ki opravljajo izjemno delo na svojem področju. Bolj me pa zanima dejstvo, da ne opazim novih ustvarjalcev, ki bi bili na poti k takemu nivoju. Nisem še čisto razvozlala, ali gre za družbeno karakteristiko, da ni navdušena nad novim in se bolje počuti v poznanem, ali nekako ni kvalitete v novem, ki bi lahko napredovala tako daleč.

Vsekakor pri glasbeni umetnosti pride do sprejemanja kompromisov s poslom, sploh, če se s tem želiš ukvarjat profesionalno. Potem je pa od posameznikov odvisno, kako dobri so v balansiranju teh dveh aspektov. Ko sem omenjeni proces dodobra spoznala in se nanj navadila, sem ugotovila, da pride še kako prav, saj ustvarjalci lovimo perfekcijo. Mislim, da celo življenje. Vidik posla pa daje neko omejitev, ki te pripravi do tega, da daš od sebe izdelek, kolikor dobro ga v danem trenutku lahko.

7. Če bi se jutri zbudila v idealni svet zate, kakšen bi bil?

Zdi se mi veliko večja umetnost najti način, da ta svet v katerem živimo, postane ideal. Da se sprejme točno tak, kot je in se zave, da je vse točno tako, kot mora biti. 

Ko sem pri sebi ta koncept postavila na svojo ničlo ali izhodiščno točko, sem vstopila v novo poglavje delovanja, kjer nisem več lovila idealov svojih hotenj, temveč se začela igrati s tem,  kar je.

Moram reči, da mi je tako veliko lažje, več užitka najdem v vsakem trenutku in tudi več idej uspem materializirat in jih umestit v svet. 

Jurka za EHOnovice