Sem super tarča za diskreditacijo. Avtor in izvajalec, ki je kdaj tudi že plakatiral, prekladal opremo ali kot voznik poskrbel, da smo bili ob zori vsi varno doma. Organizatorje sem moril za svoje špile, v obrnjeni vlogi pa se branil pred drugimi izvajalci. Prijazno sem pilotiral bend ali dva, z drugimi menedžerji pa se ravsal precej bolj trdo. Tesno sem sodeloval z založbami in založniki, izdajal pa tam, kjer mi je najbolj ustrezalo. Bil sem slaba čistilka in varnostnik, roadiju pa sem nazadnje roko posodil – včeraj.

S producenti in z lastniki studiev se večinoma dobro razumem. Brez slabe vesti se družim z narodnjaki, zabavnjaki, jazzerji ali klasičarji. Enako z režiserji, igralci, oblikovalci, fotografi ali slikarji. Na skrivaj se ga ulijem s člani drugih skupin, kofeta s šefom kakšnega medija pa se ne da skriti. Nekaj malega sem prispeval filmu in gledališču. Sem član treh kolektivk, pri eni sem celo v organu. Znam brati med vrsticami, prebijem se tudi skozi pravniško govorico. Bil sem že na obisku v parlamentu in pri ministru. Z oglaševalci delam nekajkrat na leto, nekaj malega predavam, občasno napišem kak članek, s serviserji imam super odnose, doživel sem neuspeh pri razvoju glasbene aplikacije, trgovci z glasbili so me veseli. Edino računalničarji me malo nervirajo.

Sem tudi velik distributer glasbe. Najraje v živo, včasih na FB. Informacije posredujem tudi medijem, založbam, organizatorjem ipd. ter upam, da bo vsaj 20 % šlo naprej do občinstva. Prijateljem pomagam podreti kakšen živi zid, nasvete pa delim tudi tam, kjer ni treba.

Sem tudi velik potrošnik glasbe. “Trošim” jo doma in v avtu; “uporabljam” jo na terasi lokala, pri zobarju in med nakupovanjem v trgovskem centru; “hodim” na koncerte drugih izvajalcev. V klobuk uličnega glasbenika vržem tudi bankovec, ne samo kovanca. Piratiziram ne. Ne, da ne bi. Bi. Ampak – malo ne znam, malo mi je nerodno, predvsem pa se bojim, da bi me kdo zasačil in me – ob pravi priliki – zatožil, in potem bo spet cel halo.

Tako. To je moja realnost. Delam, ustvarjam, izvajam, komuniciram, posredujem, organiziram, zalagam, blebetam, se pogajam in trošim. Pogosto več stvari naenkrat in pogosto v konfliktu – z drugimi ali s sabo.

Ob tabornem ognju je prijetno, pogosto tudi zabavno in produktivno. Ampak ob takih ognjih se redko pogrejem: zaradi nevarnosti, da bo napačna informacija kot virus prenešena v sovražni tabor, se pogovori hitro zožijo v neproduktivno interesno diplomacijo. Prijatelj me pogosto zbode: “Ja, ampak tile tvoji so pa…” Kateri že “moji”?!? Moji so VSI: in avtorji in izvajalci in fonogramci in filmarji in radijci in organizatorji in voznik in tiskar in prodajalec vstopnic in IPF in SAZAS. Večino vlog poznam in jih razumem kot del celotnega sistema. Ko prijatelju vrnem zmerljivko nazaj (“A to te spet pumpajo tile tvoji…?”), je njegov odgovor pričakovan: “Kateri moji, jaz pa res nisem njihov…” Tako vsaj izvem, kateri tabori so tokrat na tapeti. In je takoj lažje komunicirati. Vsaj na videz.

Pravijo: družba je družba, služba je služba. Pa ni res. Pri meni je vse osebno. Ne ločim službe od družbe. In ne želim na silo ločevati posameznih življenjskih vlog. Predvsem pa ne dovolim, da bi me skregali. Z drugimi in s samim sabo. Če postanem del enega tabora, a me bo drugi izgnal? In obratno? A me bo k taborjenju zvabil denar? Ali kaj drugega? A naj žvečim teorije zarote samo zato, ker nekdo zloži neko fantastično zgodbo? Naj ugibam, kdo je s kom v postelji ali v žlahti, kakšni so resnični interesi, kaj je “pravi” pomen te ali one izjave? Res ne bi. Sem v postelji in v žlahti z vsemi, lastne interese lahko opredelim komurkoli, če je treba, pa z veseljem razkrijem tudi marsikatero ozadje. Z ljudmi bistveno lažje komuniciram, če svojo in njihovo razcepljenost sprejmem z odprtimi rokami. Pri tem je pogovor takoj bolj ploden, če zmanjšam potenciometer čustev in dvignem jakost razuma.

Namesto jasne opredelitve naših razdeljenih interesov v ospredje potiskamo bolj plemenite besede, kot so umetnost, poštenost, resnica, nacionalni interes, mednarodna praksa ipd. Saj vemo: če si bo te vrednote prilastil en tabor, potem bo oni “drugi” ob svojem ognju strupeno retoriko samo še zaostril in serviral nazaj. Tako se – namesto o denarju – pogovarjamo o meglenem, izmuzljivem in nerešljivem konfliktu vrednot. In ta megla sistemu ne pomaga. Vzplamteli in ogroženi sistemi ne delujejo učinkovito: čas, energija, pozornost in denar se v konfliktu razsipavajo na napačnih mestih.

Kolateralna škoda? Taborniško skregani glasbeniki težko skupaj muzicirajo. Škoda. Vsaka ura, namenjena razpletanju teorij zarote, pomeni uro manj za glasbo. Škoda. Vsak strošek tožarjenja pomeni manj denarja za glasbenika. Škoda. O pocenitvi sistema s skupno položnico samo filozofiramo. Škoda. Nadomestilo za praznjake – prav z uradniško razlago o skreganih taborih – še naprej leži na cesti. Škoda. Zakonodaja se sprejema tako, da odločevalci naše taborniške zdrahe uporabijo za lastne taborniške bitke ter na koncu tekme samo sporočijo rezultat, s katerim bomo težko zadovoljni. Kar preberite si intervju z ministrom za gospodarstvo. Škoda. Uporabniki pa nam našega seveda ne bodo priznali, če nas nihče ne jemlje resno. Škoda.

Zato redko taborim. Na skupščinah obeh mojih kolektivk, SAZAS-a in IPF-a, sem bil nazadnje leta 2010. Žal. Pri obeh me namreč – poleg lastnega žepa – zanima še marsikaj drugega. Po moji zadnji skupščini ene od kolektivk me je njen najvišji predstavnik vprašal: “Pa dobro, Nikola, zakaj se ti upiraš? Saj takšen sistem deluje v tvojo korist?” Res, deluje, imam srečo, da tudi zame in zdaj. Vendar prej ni. In že jutri mogoče spet ne bo. Skozi vse bolj zapleteno retoriko osebnih zamer, mešanico resnic in laži, agresivnih utišanj nezaželenih govorcev ipd. na koncu ugotavljam, da je tak sistem umeten. Ni zapisan ne v DNK-ju in ne v Bibliji. Tako, kot je prišel, lahko tudi izgine. Ali se spremeni. Kako? Če bomo z njim ravnali, hm, kaj pa vem – razumno?

Spore v glasbeni skupnosti iz zadnje klopi ves čas nehote spremljajo resnični odločevalci – poslušalci. Tako me o naših tabornih ognjih – poleg novinarjev – zaslišujejo še moji starši, avtomehanik, zobar, trgovka v Mercatorju, študent, natakar, računovodkinja, prijatelj brez službe itd. Edini ljudje, ki na koncu odločajo, ali so glasba in glasbeniki vredni njihovega dragocenega časa, pozornosti in denarja. Koliko tega namenijo za glasbo, koliko pa za »zabavo« ali »sprostitev«, si lahko odgovorite sami.

Bi bilo lažje z enotno fronto? Seveda. A če bodo naša razmerja preslikava drugih nejasnih konfliktov v družbi (npr. “Kučan-Janša”, “pokojnine-plače”, “gospodarstvo-negospodarstvo” ipd.), potem bo pot naporna in dolga. Da, dialog je pomemben. Vendar ne takšen, kot ga vodimo sedaj. Želim si manj diplomacije, manj dimnih zaves, več jasnih »da« in »ne«, več odkritih konfliktov, več njihovih razrešitev in hitrejše poti do skupnega cilja. Skupni cilj pa je najbrž takle: stabilen in učinkovit sistem, ki nam bo omogočal več miru pri naši dejavnosti.

Zato zadnje čase pogosto kofetkam. Tudi z drugače mislečimi. Ko damo karte pošteno na mizo, je debata daljša in bolj kvalitetna. Možgani lažje sprocesirajo, saj se ne ukvarjajo s fintami. Novi podatki spreminjajo poglede in sprožajo nove ideje, te pa omogočajo bolj učinkovito odločanje in ukrepanje. Z manj nepotrebnega zatikanja. Naslednje leto posvečam prav temu: kofetkanju kot metodi. Brez vnaprejšnjih jasno opredeljenih mikro koristi in ciljev – ti se bodo oblikovali že sami. Če bo koga zamikal tak klepet, me ne bo težko najti.

Foto: Franci Virant / J.e.s.u.s. Ajax