Svet in Evropski parlament sta lanskega decembra dosegla politični dogovor v obliki Direktive o radiodifuziji in retransmisiji. To je mejnik za avdiovizualne avtorje, ki prejemajo avtorske honorarje za izkoriščanje njihovih del, vključenih v pakete televizijskih programov, ki se prenašajo po vsej Evropi, ne glede na tehnologijo, ki jo za to uporabljajo.

Začelo se je sicer bolj slabo…

Ko je Evropska komisija leta 2016 predstavila svoj predlog za 'Uredbo o uveljavljanju avtorskih in sorodnih pravic, ki se uporablja za nekatere spletne prenose oddajanja in ponovnega oddajanja televizijskih in radijskih programov', je bilo Združenje avdiovizualnih avtorjev  pravilno obravnavano: glavni cilj Komisije je bil uveljaviti načelo države izvora za potrditev pravic spletnih programov, izdajateljev televizijskega programa, prek neobičajnega instrumenta na področju avtorskih pravic - uredbe, ki se neposredno uporablja v državah članicah.

Medtem ko je postopek posvetovanja o potrebi po posodobitvi Direktive o satelitu in kabelskem omrežju iz leta 1993 (SatCab Directive) pred zakonodajno pobudo Komisija zavrgla in zavrnila večino pomislekov in predlogov, izraženih med posvetovanjem, v prizadevanju za uresničitev enega političnega cilja: znebiti se načela teritorialnosti avtorskih pravic.

K sreči zakonodajni postopek omogoča so-zakonodajalcema, Svetu in Evropskemu parlamentu, da spremenita besedilo, ki ga je predlagala Komisija.

Avdiovizualna industrija je močno nasprotovala 'načelu države izvora', ki bi izdajateljem televizijskega programa omogočila uporabo del na svojih spletnih storitvah po vsej Evropi, pri čemer bi uredila pravice le za svojo matično državo. V sedanjem postopku odobritve ni izgledalo nič narobe: ko izdajatelji televizijskih programov uredijo pravice za svoje ozemlje, lahko vključijo vsa ozemlja, ki jih želijo pokriti v okviru licence. Komisija ni predložila nobenih dokazov, da je potrebna sprememba.

Parlament je poslušal argumente avdiovizualne industrije in predlagal drastično zmanjšanje obsega načela države izvora na programe 'novic in aktualnih zadev'. Med tristranskimi pogajanji je Svet dodal 'v celoti financirano lastno produkcijo televizijskih postaj'. Čeprav politični kompromis, ki so ga dosegli so-zakonodajalci, za avdiovizualno industrijo ni povsem zadovoljiv, še vedno močno izboljšuje prvotni predlog.

V zvezi z vidiki retransmisije, je zakonodajni postopek prav tako izboljšal besedilo. Komisija je bila v svojem predlogu precej medla, da bi model prenosa uporabila za druge tehnologije kot za kabelske. Nasprotno sta Svet in Parlament upoštevala razvoj trga: končno besedilo je vključevalo pomembne elemente, ki so bili sprva izključeni ali prezrti. Recimo retransmisija prek storitve dostopa do interneta in problem 'neposrednega vbrizgavanja'.

Združenje avdiovizualnih avtorjev (SAA) je izpostavilo povečano pravno negotovost, ki izhaja iz 'tehnike neposrednega vbrizgavanja', v svojem prispevku iz leta 2015 k posvetovanju Komisije o pregledu direktive SatCab. V tem času so retransmisijski operaterji v številnih državah članicah že uporabili argument postopka 'neposrednega vbrizgavanja', da bi zanikali pojem 'ponovno posredovanje' in se izognili shemi kolektivnega upravljanja, ki je povezana s pravico do prenosa. Poleg tega so nekateri izdajatelji televizijskega programa izpodbijali svoja plačila za avtorske pravice, kadar je bil njegov signal neposredno vnesen na podlagi argumenta, da zato niso izvedli priobčitve javnosti. Popravek je bil očitno potreben.

Prva rešitev, ki jo je predstavil Parlament leta 2017, in je bila razvita pod bolgarskim predsedovanjem Svetu:

Opredelitve retransmisije, v Direktivi SatCab in v tem besedilu, so bile spremenjene v pojasnilo, da način, na katerega distributer pridobi signale, ki prenašajo programe, od izdajateljev televizijskih programov, ne vpliva na kvalifikacijo ponovnega oddajanja: za retransmisijo gre vedno, kadar izdajatelj televizijskega programa kot prvi posreduje signal, ki naj bi ga sprejela javnost (vzporedno neposredno vbrizgavanje). V vseh teh primerih se uporablja obvezno kolektivno upravljanje pravice do retransmisije.

Kadar izdajatelj televizijskega programa posreduje svoje programske signale distributerju brez vzporednega simultanega prenosa v javnost (čisto neposredno 'vbrizgavanje'), se za izdajatelja in distributerja šteje, da sodelujeta v enem samem aktu sporočanja javnosti, za katerega pridobita dovoljenje.

V slednjem primeru (čista neposredna injekcija) države članice niso obvezane uporabljati obveznega sistema kolektivnega upravljanja za uveljavljanje avtorskih pravic, saj je to le možnost. Čeprav to za avdiovizualne avtorje ni povsem zadovoljivo, bo preoblikovanje uredbe v direktivo verjetno vodilo države članice k uporabi iste ureditve za obe, sistem kolektivnega upravljanja pa je tudi najbolj učinkovit za čisto neposredno vbrizgavanje.

Ko bo nova direktiva formalno sprejeta, bodo države članice imele na voljo dve leti za njeno implementiranje.

Celoten članek: